V zvezi s Coplandom v filharmonični ponudbi ponovno zapisujem: to je programsko najbolj precenjen skladatelj v zadnjih tridesetih letih ustanove, kolikor spremljam njeno delo. Precej zaslug za to vsiljevanje ima nekdanji šef dirigent George Pehlivanian, ki se je predal svoji glasbeni veleamerikanoidnosti tudi ob gostovalni vrnitvi. Nekoč že povsem ugasla elektriciteta med njim in orkestrom se je priložnostno obnovila, kar je več kot zadostovalo za šviganje in pokončnost Tretje simfonije, izvedene s kolektivnim navdušenjem, ki ga praviloma – in pomenljivo – ni na pretek, ko se v SF izvaja glasba, ki je ne zanimajo insignije, temveč se podarja človeštvu iz (spoznanja o) krhkosti. Coplandova glasba, ki pravi, da smo lahko brez skrbi, saj da je Amerika blagoslovljena, je učinkovala skoraj natanko tako, kot si je zamislil skladatelj, pa tudi Barberjeva uvertura (Šola za obrekovanje) je zvenela v muzikantski osrečenosti. Preostane le še, da orkester dokaže svoj nedvomni potencial tudi ob pomembnem repertoarju – h kakršnemu nedvomno sodi Lutosławski, ki ga je štirinajst dni prej pod Lajovčevim vodstvom igral isti korpus naveličano neiskrivo, četudi profesionalno.

Noviteta Phoenix mladega Anžeta Rozmana je podobna s floskulami potiskanemu soundtracku kake žajfnice; part za flavto je dokaj virtuozen, talenta Eva-Nine Kozmus pa se bomo poveselili ob glasbeno vrednejši priložnosti. Ne trdimo, da je bil izdelek umeščen v izrecno zgrešen okvir (a sta Barber in Copland ob njem visoka glasba, predvsem pa – vendarle – avtorska glasova), lahko bi se le vprašali, zakaj je bil sploh naročen. Vendar že poznamo SF pod vodstvom Damjana Damjanoviča, četudi nimamo neposrednega uvida v njene amebaste programske vire. Programiranje izdaja hudo glasbeno negotovost absurdnega osebnega polnomočja, osredotočenega na ničevosti oziroma kozmetične okraske ter nestrukturiranega – navsezadnje javnega, in to osrednjega umetniškega zavoda nikjer na svetu ne vodi četrtpismena oseba (retorično: kaj že so »meje mojega jezika«?).

Filharmoniji se z načrtovano zvrstno cepitvijo abonmajev povsem realno obeta glasbena prostitucija in prej ali slej razpustitev, če ne bo odrešena dolgoletne odločevalske katastrofe z imenom Damjan Damjanovič. Bojim pa se, da bi bilo za kaj takega najprej treba odrešiti Slovenijo pred neopravilnostjo državnega aparata, zlasti pa oblastniške »elite«. Le kako bi se utegnil zdeti Damjanovič problematičen birokratki nekega direktorata, ki določa usodo slovenske glasbe, a se ji(ma) o glasbi niti ne sanja? Kako neki bi ga lahko odstavila ministrica za kulturo, ko pa je vendar sama vrhovni pojav antikulturnosti, nepoklicanosti in amaterizma?

V odzivu na glasbeni teden se žal šele tukaj dotikamo glasbe – velike, postavljene v lepoto komornega medija (in brezinteresne vzajemnosti deležev/udeležencev v njem), korenito izkomponirane in prežarjene z izvajalci žlahtnega sloja mednarodnega glasbeniškega druženja. Violinistka Vilde Frang, violist James Boyd, violončelist Nicolas Altstaedt in pianist Alexander Lonquich so v srebrnem abonmaju predstavili spored, izoblikovan v »delavnici« festivala v Lockenhausu. Z njimi smo doživljali čisto povednost skladateljskih tekstur, glasovnega pogovora, valujoče muzikalne energije oblik. Inteligentni spored je le enkrat (a nikakor ne neutemeljeno) zavil iz romantike, k modernističnemu in obenem prvinskemu Veressu. Sicer pa je v jeziku bujnosti (Dvořák, Strauss) opozarjal na vpliv »naprednega Brahmsa«, ki je sam zazvenel šele ob pomenljivo izbranem dodatku, počasnem stavku Prvega klavirskega kvarteta, skladbe, ki jo poznamo tudi po Schönbergovem pečatu.