Opisana izmenjava vsebin se lahko komu zdi osladna ali morda celo nepristna, vendar v prvi vrsti odraža vnaprejšnje razumevanje »konteksta«, v katerem ta komunikacija poteka: velik del uporabnikov svojo spletno identiteto – namenoma ali nehote – oblikuje kot neke vrste »idealno« (ali kako drugače konstruirano) podobo sebe; premišljena selekcija tega, kar objavimo, nam omogoča, da se »prezentiramo« v obliki in na način, ki v vsakdanjem »resničnem« življenju iz zelo različnih razlogov nista (vselej) možna. In če že kaj, potem namen tovrstne »samopredstavitve« ne more biti ambicija, da bi bili podvrženi kakršni koli kritiki; drugače povedano, ko objavimo fotografijo sebe, svojega vrta ali tega, kar smo ravnokar skuhali za kosilo, tega vsaj praviloma ne storimo zato, da bi bili deležni neprijaznih opazk v slogu »je to omaka ali je vaš pes spet bruhal?«, temveč se od ljudi v naši socialni mreži nadejamo podpore in potrditve. Ker je to jasno vsem, ki so vključeni v krogotok stikov, zadeva deluje – gre za igro, ki jo lahko le sprejmemo, kajti sicer je za vse najlažje, če se sodelovanju v njej preprosto odpovemo.
Podobno kot običajni ljudje se na družabnih omrežjih obnašajo različne institucije – in kar v precejšnji meri to velja tudi za razne kulturne ustanove (ter za nekatere ustvarjalce, pri katerih se meja med poklicnim in zasebnim pogosto zabriše): sledilce obveščajo o svojih dejavnostih, o različnih novicah, o tem, kaj so poročali o njih v tem ali onem mediju, objavljajo fotografije z vaj, snemanj, literarnih večerov, otvoritev razstav, premier in drugih dogodkov te vrste ter jih pospremijo s krajšimi zapisi v slogu »bil je čudovit večer«. V zameno se vrstijo pohvale (»super ste«), srce radostno vztrepeta ob vsakem novem všečku. (Del uspeha facebooka nedvomno izvira tudi iz tega, da nima gumba, s katerim bi označili, da nam neka reč ni všeč.)
Seveda se tovrstno prijateljsko »trepljanje« ni razvilo šele s spletnimi omrežji; izmenjava prijaznih gest (iz katere nato izhajajo tudi določene zaveze oziroma ravnanja) je stara kot človeštvo samo. Z razvojem družbe je tudi kmalu postalo očitno, da uspešno sobivanje ni mogoče, če ves čas trmasto sledimo zgolj imperativu resnice; vsaka »družbenost« zahteva tudi neko mero neiskrenosti, »potlačitve resnice«, četudi le v obliki sledenja konvencijam, zamolka ali sprenevedanja. Tako tudi danes za mimoidočim ne kričimo, da smrdi, priletni sorodnici ne povemo, da je dolgočasna; po enakem nenapisanem dogovoru na slovesnem odprtju razstave umetniku ne bomo povedali, da se nam njegova dela zdijo le nesmiselne packarije, kakor tudi ekipi gledaliških ustvarjalcev, ki po mesecih vaj svoje delo predstavi občinstvu, na zakuski po premieri ne bomo zaupali, da česa tako bednega že dolgo nismo videli. Vsakomur je – podobno kot v primeru objave fotografij na facebooku – jasno, da bi bilo to v danem kontekstu neumestno.
Pa vendar se zdi, da se kot stranski produkt »kulture všečkanja« postopoma vzpostavljajo tudi vedno bolj megleno razlikovanje posameznih kontekstov, zmanjšana sposobnost za dialog in predvsem vse hujša občutljivost za kritiko; gre za simptome, ki jih lahko (še posebej ob prebiranju facebooka) zasledimo pri vse večjem številu umetnikov. Kritika je tu, ne glede na okoliščine izrekanja in svojo legitimnost, vse pogosteje razumljena zgolj na en način: kot grob, če ne že kar neupravičen napad na skrbno oblikovano »idealno« podobo ustvarjalca ali njegovega dela, ki ga je mogoče zavrniti le z enakimi sredstvi – torej s primerno grobim napadom na kritika. In to po možnosti takšnim, ki bo nabral čim več všečkov.
