Kaj pa če nam v resnici ne gre tako dobro, kot nas prepričuje vlada? No, v tem primeru Cerarja sploh ne bi smelo presenetiti, da ljudi mineva potrpljenje. Da pričakujejo – če ne že ureditve razmer v zdravstvu – vsaj jasen koncept zanjo, da jim je tesno pri srcu, ker je za vlado bodeča žica edini način za zavarovanje schengenske meje, da jim ne more biti všeč izigravanje pravil o financiranju občin, da se ne morejo sprijazniti z razvrednotenjem kulture, kakršno pooseblja kulturna ministrica, in da jih moti še veliko tega, česar vsega resda nobena vlada ne more urediti čez noč, a od vsake utemeljeno pričakujejo, da bo pokazala razumevanje in voljo, da se s problemi spoprime.
Na Cerarjevi vladi se, z drugimi besedami, ni »nakopičilo nenavadno veliko kritik« oziroma se ji ni zgodilo nič, kar se ne bi dogajalo prejšnjim vladam in vladam vsepovsod po svetu. Občutek preganjavice, ki ga imajo Cerar in očitno tudi nekateri njegovi ministri, gor ali dol. Ukvarjanje s tovrstnimi »zanimivostmi«, sploh pa njihovo javno omenjanje, je odveč in bi ga bilo nujno prepustiti politikom, ki imajo poklicni status žrtve vpisan v programski in dnevnopolitični genom. Povsem preprosto: če gre nam razmeroma dobro, gre Nemčiji naravnost bleščeče, a kanclerka Angela Merkel še nikoli ni bila tako nepriljubljena in kritizirana.
Slovenija je zaradi vrste razlogov verjetno država, ki jo je v določenih pogledih (občutno) težje upravljati kot Nemčijo. Toda pričakovati potrpljenje ob »prizadevnem delu« ministrice za zdravje je ob tem, da sta dve najpomembnejši zdravstveni ustanovi v državi v razsulu, le preveč. Ker ne gre za problem koncepta zdravstva, ampak za to, čigavi bodo ljudje, ki naj bi ti ustanovi vodili. Za problem, ki je večji od ministrice in od celotne vlade, in ker gre za problem, ki ga niti skrajno neumestna primerjava predsednika zdravniške zbornice ne more spremeniti zgolj v problem zdravstva.
In čeprav bi tudi policisti sebi in nam morali prihraniti nedostojnega govornika na svojem protestu, to prav tako ne spremeni dejstva, da imajo načeloma prav. Nemara ne z vsemi svojimi zahtevami in načinom njihovega izražanja, gotovo pa v tem, ko – bolj ali manj nehote – razkrivajo temeljno hibo vlade. Njeno linearno reaktivnost: zanjo je vse, kar se v določenem trenutku pojavi (in jo praviloma preseneti), enako pomembno. To je vlada, ki si ne zna ali ne zmore določiti prioritet in ne zna ali ne zmore predvideti, kaj vse jo še lahko doleti. Zato dirja od požara do poplav, vendar drugače kot gasilci največkrat nima s seboj tistega, kar bi potrebovala. Ko bi morala gasiti s peno, gasi z vodo, ko bi potrebovala zaščitne maske, ima s seboj lestve, ko bi morala črpati vodo, pride z opremo za čiščenje kislin.
V času, ko se napoveduje temeljito preurejanje Evrope, pri čemer tudi njenega konca v dosedanji obliki ni mogoče izključiti, in ko je konjunktura v naši širši soseščini zelo verjetno že na drugi strani vrha, bi bilo priporočljivo imeti drugačno vlado. Takšno, kakršne ni na polici, s katere lahko izbiramo.
