Dobro desetletje kasneje s Tino Maze priložnosti očitno niste izpustili iz rok. Nad obetavno športnico ste osem sezon bedeli noč in dan in prispevali levji delež, da se je razvila v najboljšo slovensko športnico vseh časov.

Odločitev vodstva Smučarske zveze Slovenije, da ne sprejmejo Tininih pogojev pri sestavi reprezentance, je bila za naju zelo travmatična. Izkazalo pa se je, da je bila odločilna za vse naslednje korake. Tina je bila pred sezono 2008/09 odločna, da prekine smučarsko pot. Dobro veste, kaj pomeni, ko je Tina odločna. Takrat sta se rodila ideja in koncept, ki ni imel osnove, saj nisem imel sredstev. Imel sem cilje, nisem pa vedel, kako priti do njih, saj je nastal problem pri logistiki. Prvo leto smo se zaradi Stöcklija povezali s švicarsko ekipo. Posel je speljal Tinin menedžer Ralph Krieger. Ne bom pozabil, kako sem klical deset ali več slovenskih trenerjev in serviserjev in jih spraševal, ali bi sodelovali z nami. Dobil sem le negativne odgovore. Edini, ki je dal po dolgem premisleku pozitiven odgovor, je bil serviser Andrej Perovšek, s katerim smo kasneje sodelovali.

Kakšna je bila največja razlika v strukturi vaše ekipe v primerjavi z italijanskimi, v katerih so delovali Alberto Tomba, Deborah Compagnoni in Isolde Costner?

Upam si trditi, da je bila Team to aMaze izmed vseh v svetovnem pokalu edina privatna ekipa, ki je vse programe in treninge opravila zunaj okrilja nacionalne smučarske zveze. Kolikor vem, smo bili edini na svetu, ki smo ves čas delovali brez tehnične podpore Smučarske zveze Slovenije. V osmih letih samostojnega dela se je nekajkrat zgodilo, da smo imeli za trening na razpolago isto progo kot slovenska reprezentanca, a sem še tedaj praviloma našel kakšno drugo možnost. Spominjam se, da smo na Novi Zelandiji, ko je bil trener Pavli Čebulj, opravili nekaj skupnih treningov z moško reprezentanco, medtem ko z žensko nobenega.

Sem se pa v Portillu pred leti za skupni trening dogovoril z avstrijsko moško reprezentanco. Si predstavljate našo malo ekipo, ki trenira z največjo in najboljšo na svetu? Jaz si namreč še danes ne. Kako mi je to uspelo? Še sam ne vem. Plačal nisem niti evra. Matthiasa Bertholda sem lepo prosil, on pa je ugodil prošnji. A ne zato, ker mu bi bil simpatičen. Okej, naj bo po Tinino, saj slišite, kaj mi šepeta na ušesa. Odobril nam je trening zaradi Tine. Lahko pa povem, da so bili ti dogovori stresni na kvadrat. Na trening smo prišli s šopom kolov, oni pa so imeli na vrhu gore dvoje motorne sani, tovornjak mrež, helikopter...

Ali pomoč tehničnega sodelavca SZS Poldeta Flisarja ni bila podpora smučarske zveze?

Očitno je res pravi čas, da vam pojasnim podrobnosti. Polde je bil večkrat v cilju in bil na razpolago Tini Maze in drugim slovenskim smučarkam. Toda za 24. mesta posameznice ne potrebujejo človeka v ciljnem izteku. Moja ekipa, ki še živi in deluje, je samostojna ekipa s svojimi sponzorji. S Smučarsko zvezo Slovenije smo sklenili zgolj dogovor o prispevkih za posamezne sezone. Imeli pa smo svoje sponzorje, trenerje, programe, testiranja, skratka vse od A do Ž.

Okoli prispevka SZS ekipi Tine Maze je bilo v preteklosti večkrat bučno, mar ne?

Razumljivo je, da se vsak bori za svoje pravice. Od smučarske zveze smo prejeli del proračuna ekipe. V zameno je Tina nosila obleke s sponzorji slovenske zveze. Logično. V nasprotnem primeru bi Tina nosila sponzorje naše ekipe. V tem primeru ne bi zahtevali niti evra. Težav in sporov je bilo konec, ko smo s Tomažem Lovšetom sklenili pogodbo, v kateri je imela Tina šampionski status. Odtlej smo se vsi držali svojih obveznosti. Sicer so se v smučarski zvezi kasneje menjali obrazi, a od Barbare Kürner Čad do Jurija Žureja je teklo skoraj vse po maslu.

Kakšna je bila primerjave ekipe Tine Maze z njenimi največjimi tekmicami?

Anna Fenninger je imela vselej ob sebi trenerja Meinharda Tatschla, ki brez ene roke dela več kot številni trenerji z dvema. Zahtevala je še svojega kondicijskega trenerja, vsi skupaj pa so delovali znotraj avstrijske zveze. Torej so delovali z istimi sponzorji kot avstrijska zveza. V nasprotju z nami, ki smo imeli svoje avtomobile, material, kole, merilne naprave, obleke z našitki naših sponzorjev...

Pa Lara Gut in Lindsey Vonn?

Lara Gut je imela ves čas ob sebi očeta. Ubrala je neko srednjo možnost. Delovala je v okviru švicarske zveze. Lindsey je imela ob sebi sedaj že nekdanjega moža Thomasa, poleg njega pa še svojega individualnega trenerja. Lindsey je bila vselej članica ameriške reprezentance, a je imela, ko je smučala v vseh disciplinah, svoje zahteve. Logično je, da so ji Američani prisluhnili. Velikokrat sem se pogovarjal s trenerjem Chipom Knightom, ki je imel veliko dodatnega dela, da je uskladil zahteve ter umiril dve takšni zvezdnici, kot sta bili Lindsey Vonn in Julia Mancuso.

Kakšna je prihodnost samostojnih ekip v svetovnem pokalu?

Naj vam odgovorim s primerom. Alpsko smučanje je eden redkih individualnih športov, ki se dogajajo v ekipah. Ta šport ogromno stane. Recimo da želiš v poletnih mesecih trenirati v Portillu s šestimi povprečnimi Slovenci. Tako številna zasedba potrebuje še štiri trenerje, tri serviserje in enega fizioterapevta. Avstrijcev je denimo na takšnem terenu 30. Letos me v Čilu ni bilo, a v preteklosti so stroški na osebo znašali 650 ameriških dolarjev na dan. Pomnožite ta znesek najprej s 14 člani in nato še s 15 dnevi, kolikor časa naj bi trajale priprave. Prištejte še stroške prevoza. Toliko stanejo poletne priprave v Čilu.

Torej perspektive individualnih ekip ni?

Koncept ekipe Team to aMaze je naprodaj. Zanj so zainteresirani določeni sponzorji in nekatere ekipe. Trenutno smo na razpolago Smučarski zvezi Slovenije, kar se mi zdi prav predvsem z moralnega vidika. Sem zagovornik individualnega načina vadbe. Takšen pristop ima gotovo perspektivo. Resnično pa še danes ne morem verjeti, kako smo kot samostojna ekipa vse skupaj izpeljali.

Kako ste si denimo sploh izborili mesto na progah za trening?

V alpskem smučanju ne poteka boj le za uvrstitve, temveč tudi za vsak trening posebej potekajo prave vojne. Na vseh razpoložljivih smučiščih po svetu imajo oblast določene države. Portillo je povsem ameriški, norveški in kanadski. Veliko vam lahko pove podatek, da je bil vodja smučišča v Portillu Michael Rogan lani pomočnik trenerja v ameriški ženski reprezentanci. Italijanska reprezentanca denimo ne more trenirati v Portillu. V Ushuai v Argentini imajo glavno besedo Italijani in Francozi, ki tam vadijo že deset let, v zadnjih letih so zraven prišli še Švicarji. Na svojem terenu v Zermattu imajo primat Švicarji. V Copper Mountainu ni mogoče vstopiti v njihov teritorij brez dovoljenja direktorja ameriških alpskih reprezentanc Patricka Rimla. Če reče ne, je ne. Lahko skačem po glavi, jočem in stokam, a mi proge za trening ne bo dal. In to se je pred leti tudi zgodilo. Edina novembrska rešitev na poti iz Levija do Aspna je, da vmes treniraš v Copper Mountainu. Če tega ne moreš, nastane velik problem. Ostane sicer alternativa v Nakiski v Kanadi, a v tem primeru več potuješ z letali, kot smučaš.

Kako se je pred leti končal primer Copper Mountain?

Tomaž Lovše je bil zaslužen, da smo lahko trenirali superveleslalom v Aspnu. Lovše je tedaj obljubil, da bo ZDA podprl pri kandidaturi za izvedbo svetovnega prvenstva. Tako to funkcionira.

Ste tudi vi vrnili kakšno uslugo?

Osebno sem se angažiral le za finsko ekipo, ko mi je šla na roko Kranjska Gora. Tini so namreč Finci lani omogočili, da je kot edina tujka trenirala na glavnem treningu pred tekmo, kar je izkoristila in zmagala. To le dokazuje, kako je pomemben en dan treninga.