Zgodovinski roman Laurus je zato nemara najbolj smiselno brati kot kompleksno srednjeveško hagiografijo, a velja ob nevarnosti, da napeljuje ta žanrska obsodba na starosvetno brezno monotonije, bralca hitro opozoriti, naj ne izgubi upanja. Omenjeno formalno okoliščino je treba bolj kot zapoznelim kreacionističnim težnjam pripisati avtorjevim znanstvenim zanimanjem – je namreč uveljavljen strokovnjak za starorusko književnost. Njegov Arsenij, nato preimenovan v Ustina pa Ambrozija in v zadnji življenjski dobi še v Laurusa – »Saj je lovor, ki bo odslej tvoj soimenjak, zdravilen. Ker je večno zelen, pomeni večno življenje.« – ni zgolj eden tistih pozornih dobrosrčnežev, ki si trga kruh od ust zavoljo lačnih sosedov. Že za časa življenja je pravcati svetnik, ki tesno zvezo z višjo instanco najprej izkazuje skozi zdravljenje kužnih množic z zeliščnimi poparki, vse očitneje pa postaja, da bodo tudi učinki srednjeveške botanike kmalu odveč – volja sile nad oblaki je, da bo »arcat« zdravil že z dotikom in molitvijo, saj se navsezadnje »vsaka ozdravitev rodi predvsem iz vere vanjo«.
Laurus, ki po smrti ljubljene Ustine svojega življenja ne more dati zanjo, se torej zaobljubi, da bo v njenem imenu, dokler bo zmogel, opravljal dobra dela. Njegova neomajna vera v boga, ki pač spada v 15. stoletje, v katerem živi, se na tem mestu prelomi v vero v ljubezen, pred bralcem pa obleži poglobljena analiza ruske duše, kot pojav v dobrodošli spremni besedi označi Neža Zajc. Asketski mučenik, ki se požrtvovalno odpove svoji osebnosti in svojemu imenu, na zdravilskem romanju potuje vse od Rusije do Jeruzalema. A ker je bistvo njegovega potovanja venomer navpično, ne vodoravno premikanje, imamo med branjem bolj kot v kulturne razlike, povzročene z geografskimi premiki, vpogled v rast človeškega duha. Počasen, a vztrajen razvoj pripovedi, ki mestoma spominja že na postmodernistično, ne poteka nujno linearno, kar je za srednjeveški koncept večnosti najbrž še bolj logično kot za današnjo obsedenost z minevanjem, a na bralca učinkuje meditativno.
Da bi torej razmeroma obsežni Laurus zares doživel bralske ovacije sestrskega zgodovinskega romana Ime rože, umanjka predvsem razsežnost detektivske napetosti zgodbe. Ne zmanjka pa mu ne vzdušja apokaliptične usodnosti, ne drobnih šal na račun ruske megalomanije, predvsem pa ne prepričljivosti – poudarjena duhovnost romanesknega sveta namreč temelji na arhaičnem izrazju, ki sprva zahteva nekaj bralčevega truda, nato pa ne presenečajo več niti občasne replike protagonistov, pisane v stari cerkveni slovanščini. Z njo se Vodolazkin zgolj na videz zateka v preteklost, kjer išče morda že davno izgubljeno človeškost današnjega posameznika.