Veliko dvomov o možnostih poenotenja sirske opozicije je vladalo v mednarodni skupnosti, še preden je več kot 100 delegatov vseh osrednjih opozicijskih sil – tudi islamističnih – sedlo za pogajalsko mizo v Riadu. Da se je iskanja soglasja za enotno stališče opozicijskih skupin lotevala prav ena izmed njihovih največjih financerk in oskrbnica z orožjem, je porajalo dvome, ali ji bo uspelo zaradi svoje politično-varnostne vpletenosti v konflikt doseči korenit premik v njihovih stališčih. Toda konferenca opozicije je bila del novembra začetega političnega procesa za obnovitev sirskih mirovnih pogajanj, ki jih je na Dunaju začelo 17 globalnih in regionalnih akterjev. Po dveh dneh zasedanj za tesno zaprtimi vrati so vse skupine privolile v sklepno deklaracijo, v kateri so se zavzele za pripravo mirovnih pogovorov z režimom Bašarja Al Asada, ki naj bi potekali že v začetku januarja.
Krhka koalicija za Al Asadov odhod in multikulturno državo
To naj bi bili prvi takšni pogovori v zadnjih dveh letih, potem ko sta predvsem zaradi prevelikih razhajanj glede pokonfliktne vloge Al Asada in nevključenosti vseh relevantnih regionalnih akterjev propadli dve mirovni konferenci v Ženevi. Prav prihodnja Al Asadova vloga v Siriji ostaja temeljni kamen spotike morebitnega prihodnjega mirovnega dogovora. Čeprav so se opozicijske skupine na zasedanju v Riadu strinjale, da se Al Asad ob začetku tranzicijskega procesa umakne s položaja, takšno stališče še vedno nasprotuje pogledom Rusije, Irana in seveda Al Asadovega režima. Kljub temu pa novo skupno stališče opozicijskih sil vendarle predstavlja prvo popuščanje uradnemu Damasku. Doslej so namreč uporniške skupine vztrajale pri Al Asadovem umiku še pred začetkom mirovnih pogovorov o tranzicijskem procesu. Okvirni mirovni kažipot dunajskih pogovorov sicer predvideva vzpostavitev prehodne vlade nacionalne enotnosti in nove volitve v poldrugem letu.
V oči je sicer bodlo dejstvo, da na sestanku niso bili zastopani sirski Kurdi, ki na severu države veljajo za najmočnejšega nasprotnika tako Al Asadovih sil kot Islamske države. Na krhkost nove politične enotnosti opozicijskih skupin je spomnil tudi predčasni odhod Ahrar al-Scham, pomembne islamistične skupine iz severa države, iz pogovorov v Riadu. Kljub temu so pozneje privolili v sklepno deklaracijo, v kateri so se vse skupine zavzele, da v tranzicijskem procesu oblikujejo demokratično, civilnopravno in multikulturno državo, v kateri ne bi bile več prisotne tuje sile. Slednji pristavek je bil predvsem uperjen zoper libanonski Hezbolah, iransko republikansko gardo in rusko vojsko, ki so na bojiščih doslej ščitile položaje Al Asadovih sil.
Rusija sodeluje tudi z osrednjo uporniško skupino
Prav včeraj so v Moskvi sicer razkrili, da njihove enote v Siriji sedaj podpirajo tudi osrednjo uporniško skupino Svobodno sirsko vojsko. Širitev zavezništva Rusije z uporniškimi silami je očitno posledica doslej relativno neuspešnih ruskih zračnih napadov v Siriji in nujnosti širitve koalicije proti Islamski državi tudi z drugimi sirskimi nasprotniki kalifata.
Pred dnevi je šef izraelskega generalštaba Moše Jaalon dejal, da so se za zdaj izjalovili ruski načrti, po katerih so želeli izpod nadzora uporniških skupin v treh mesecih iztrgati mesto Idlib in druge kraje na zahodni fronti. Razlog naj bi po njegovih besedah tičal predvsem v nesposobnosti režimskih sil in republikanske garde, da z zračnimi napadi povrnjeno premoč prelijejo tudi v napredek na bojišču.
