Kaj pa se zgodi, če se greš poštenjaka in odkrivaš kriminal tam, od koder, vsaj tako si prepričan, ne more nič pasti po tebi? V takih primerih se pogosto pokaže, da se motimo. Od tam šele treskajo strele, nevarne tudi za življenje.

Občani mojih let še pomnite načela družbene samozaščite. Ta je temeljila na humani domnevi, da iz vsakega okolja, tudi velemestnega, lahko naredimo prijetno vaško atmosfero, kjer nikomur nič ne uide. Namesto nepriljubljenega »velikega brata« in njegovih različic dobimo tisočero oči in ušes, ki medsebojno pokrivajo vse morebitne ali tudi realizirane skušnjave. Ta sistem naj bi nas svoje čase branil pred zunanjim in tudi tako imenovanim notranjim sovražnikom. Slednji je mlajšim generacijam manj znan, da pa se ga poenostavljeno razložiti takole. V enostrankarskem sistemu je vsak drugače misleči posameznik precej verjetno notranji sovražnik. V demokraciji pa je notranji sovražnik vsakemu iz ene stranke vsakdo iz drugih strank. Torej je sovražnikov veliko več in se tudi ne morejo skriti. V demokraciji je torej ogroženih veliko več ljudi.

Iz tega razloga se je novim razmeram prilagodila tudi policija. Z geslom »Skupaj proti kriminalu« poziva državljane, naj pomagajo pri odkrivanju kaznivih dejanj. Ker občani ljubimo varnost v mnogih oblikah, nam policija zagotavlja anonimnost, če se tako odločimo, saj je mogoče poklicati na posebno številko prav v take namene. Policija posreduje, mi pa ostanemo nevpleteni. To možnost si kaže zapomniti, saj nas izkušnje učijo, kaj vse se lahko pripeti, če se nas poloti skušnjava, da bi postali prepoznavni, torej slavni in družbeno priznani kot borci proti kriminalu.

Poglejmo nekaj primerov. Julian Assange je poskrbel za objavo mnogih tajnih dokumentov, ki so razkrivali korupcijo v bančnih poslih; nadaljeval je z oddelki smrti in zunajsodnimi poboji. Najšokantnejši je bil najbrž posnetek bagdadske morije, ki so jo uprizorili ameriški vojaki. Zaplet na Švedskem je Assangea primoral, da se je zatekel v London, tam pa na ekvadorsko veleposlaništvo, saj mu sicer grozi izročitev Ameriki (toliko o legendarnem skandinavskem razumevanju človekovih pravic, da o ameriškem ne izgubljamo besed).

Nadaljujmo z Edwardom Snowdnom. Računalniški strokovnjak, zaposlen pri ameriških varnostnih agencijah CIA in NSA, je začutil dolžnost državljana sveta, da pove, kaj počne njegova domovina po njegovem in našem svetu, od Avstralije do Evrope. Dokazal je, da prisluškuje vsem po vrsti in jih nadzira, pri tem pa so ji v pomoč mnoge vlade različnih držav. Vse to početje je povsod označeno kot kaznivo dejanje. Kljub temu ne ameriška vlada ne evropske niso pokazale kakšne zadržanosti pri tem kriminalu. Nas to ne spominja na vnemo, s katero so tajne službe mnogih evropskih držav ugrabljale domnevne teroriste, jih zapirale, mučile in predajale še krutejšim režimom, nazadnje v Guantanamo? Vse to preberemo v poročilu Dicka Martyja, ki je po nalogu Sveta Evrope raziskoval nezakonite ugrabitve in transporte ter tajne zapore v Evropi. Snowden se je zatekel v Rusijo, edini kraj najbrž, kjer se zdi, da je varen pred ameriškimi agenti. V tem času je prejel številna državna priznanja in nagrade (na primer nemško nagrado, ki jo »žvižgačem« podeljujeta društvo pravnikov in društvo znanstvenikov).

Herve Falciani je razkril sodelovanje pri davčnih utajah v višini 180 milijard evrov (za večino bralcev, tudi zame, nepredstavljiva vsota). Švicarska vlada ga je obtožila kršitve bančne tajnosti, švicarsko sodišče pa ga je prejšnji mesec obsodilo na pet let zapora. Gre za doslej najdaljšo kazen za tatvino bančnih podatkov, ki najbrž odraža maščevanje švicarskih oblasti, in sicer premo sorazmerno z višino njihove goljufije (doslej največje razkrite).

Gustl Mollath, nemški državljan, je ovadil lastno banko, v kateri je sicer delala njegova žena, zaradi finančnih goljufij. Ne dovolj ljubeča soproga ga je s pomočjo sodnika in na veselje banke spravila v psihiatrično ustanovo, kjer je preživel sedem let, sodnik pa je med drugim preprečil davčnim organom, da bi preverjali Mollathove obtožbe na račun banke.

In pravkar v Vatikanu: zaradi odkritja finančnih škandalov in njihovih objav cerkveno sodišče uprizarja nekakšen inkvizicijski postopek (glede na varstvo pravic obdolžencev) zoper ljudi, ki so poskrbeli za objavo podatkov o kriminalu za cerkvenimi zidovi.

Da končamo doma. Erik Valenčič in Anuška Delić sta jo sicer odnesla brez kazni, a z dovolj težkim bremenom kazenskega postopka, ki ga je država uprizorila zgolj zaradi njunega opozarjanja na povezanost med politiko in kriminalom.

Nauk zgodbe ali morala. Zaželeno je preganjati drobni kriminal. Ko pa zagledamo grehe države, se moramo zavedati, da bo meč pravice najprej padel po nas, če jih bomo prijavljali. Šele kasneje, če sploh, pa po storilcih. In še to le takrat, če res ne gre drugače. Da ne bi šlo drugače, pa je silno redko.