So avtomobili in so legende na kolesih. So prevozna sredstva, ki vas prepeljejo od točke A do točke B, in so vozila, ki predstavljajo več kot le nekaj sto kilogramov pločevine. A avtomobili, ki so zaznamovali določeno obdobje razvoja in se jih nekdanji uporabniki še danes spominjajo s kančkom nostalgije, veliko čustvi in še več žalovanja za minulimi dnevi, ponavadi niso nujno le superšportniki z močnimi motorji in agresivnim videzom. Poglejte le na primer renaulta 4. Avtomobil, ki tudi Slovence povezuje z nekimi minulimi časi.
Prvi znak, da je določen avtomobil prerasel svoje pločevinasto obstajanje in da je na dobri poti, da postane legenda, je preimenovanje. Nadimek, v dobrem in zlem, pomeni, da se je usidral v miselnost nekega obdobja in katrca, hladno tovarniško imenovana renault 4, je prav tak primer.
Zadnja v Novem mestu
Katrca je bila sicer nekakšen odziv Renaulta na uspešen Citroënov model 2CV, pri nas znan kot spaček, pri čemer so hoteli nadomestiti tisto, česar spaček ni mogel ponuditi. Leta 1956 je tako takratni šef Renaulta Pierre Dreyfus začel z novim projektom, avtomobilom, ki naj bi zamenjal dotedanjega 4CV in bi postal »avtomobil za vsakogar«: družinski, za ženske, kmetovalce ali za mestni promet. Za projekt so izbrali ime »blue jeans car« – tako kot priljubljene kavbojke naj bi bil ta avtomobil primeren za povsod in vsakogar, čeravno so ga interno imenovali projekt 112, vzdevek pa je bil tudi 350, ker naj bi stal takratnih 350.000 frankov.
Avtomobil je luč sveta ugledal leta 1961, izdelovali oziroma sestavljali so ga v kar 28 državah, prodajali pa v stotih. Milijonti primerek so izdelali že leta 1966, vsega skupaj pa so do leta 1992, ko so ukinili proizvodnjo, izdelali kar 8.135.424 katrc. In prenekateri primerek je nastal tudi v Sloveniji, kjer so proizvodnjo »vlekli« še nekoliko dlje – zadnja katrca je luč sveta ugledala ravno na Dolenjskem.
Darilo za papeža
Dejansko je bila katrca na trgu v treh različicah, kot renault 3 z manjšim motorjem, tega so prenehali izdelovati že po enem letu, kot klasična katrca in kot bolj luksuzno opremljena katrca L. Da o kabrioletu, različici s štirikolesnim pogonom ter številnih različicah z različnimi opremami ali dostavniku fourgonnette niti ne govorimo. Značilnost avtomobila je bila, da se je v ovinkih zelo nagibal, a prevrniti ga je bilo vseeno težko. Reža za prezračevanje pod prednjo šipo je ob tem dajala svojevrsten občutek vožnje na prostem, menjalnik s prestavno ročico ob volanu pa je bil nekaj, kar je številne privlačilo ali pa odbijalo. Ravno ta ročica je bila povod za zanimivo zgodbo znanca, ki se je z neuničljivo katrco zapeljal tudi do skrajnega severa Evrope. »Ravno na Nordkappu smo srečali skupino drugih turistov, med katerimi je bilo nekaj starejših Nemcev, in ko so nas videli, so takoj začeli obujati spomine na svoje katrce. Kot študenti so se z njimi prevažali naokoli z zabave na zabavo, v njih doživljali različne ljubezenske trenutke, eden od njih pa je prosil, ali se lahko zapelje kakšen krog, da bi preveril, ali še zna prestavljati. Očitno je bilo, da je prestavljanje v tem avtomobilu kot vožnja s kolesom: ko se ga enkrat naučiš, ga nikoli več ne pozabiš,« je povedal.
Katrco so seveda v različnih državah poimenovali različno. Pri nas je bil katrca, v Španiji na primer so jo poznali kot cuatro latas ali štiri škatle, v Tuniziji kot monastir, po imenu kraja, kjer je bil rojen predsednik Bourguiba, v Italiji pa, zanimivo, so avtomobil poznali tudi kot JP4 oziroma kar žaba. Finci so bili tudi izvirni in ga imenovali tiparellu ali kapljica. In da je nekaj posebnega, je dokazal tudi papež Frančišek. Pred dvema letoma jo je namreč sprejel kot darilo župnika Renza Zocce iz Verone, in sicer primerek letnika 1984 s 300.000 prevoženimi kilometri.
