A pustimo to, Celovška ima svojo bogato zgodovino, ne nazadnje o njej govorijo stare fotografije, med katerimi najdemo »ličen« mejni prehod med fašistično Italijo in nacistično Nemčijo nekje v Šentvidu nad Ljubljano. Ali pa kakšno iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, na kateri človek dobi občutek, da se je zapeljal v najglobljo socialistično razvalino tedanjega časa. A Celovška se ne da, od pomembne mestne vpadnice se njen duh nadaljuje tudi skozi »zelena vrata« Ljubljane Medvode in potem naprej proti glavnemu mestu Gorenjske, ki bojda ni najlepše glavno mesto na svetu, pa bi se za to lahko proglasilo, kajti danes je vse tako ali tako samo marketing. Celovška je tista, ki se nadaljuje po cesti, ki je s svojimi betonskimi ploščami nastala pred več kot pol stoletja in taka ostaja še danes, v neki neodvisni Sloveniji. Če se kdo želi dobro pretresti in pregnesti, ne potrebuje ne maserja ne kakšnega fitnesa. Dovolj je, da se zapelje po tej betonski razvalini, vesel pa bo tudi, če mu pri tem ne bo razpadel avtomobil. V povprečju imamo baje več kot devet let stara prevozna sredstva, s takimi cestami pa se štirikolesniki starajo veliko hitreje.

Ker je prometa na Celovški vedno dovolj, je povsem logično, da so, seveda in samo zaradi varnosti, tam pogosto kar na avtobusnih postajah parkirani mestni redarji. Le da so to prakso zdaj začeli uporabljati tudi mestni taksisti. Vozniki mestnih avtobusov pa naj se znajdejo, kakor vejo in znajo. In potem je tukaj še znano križišče Celovške in obvoznice. Da, tisti gozd semaforjev, ki ga po vseh letih prenekateri vozniki še niso osvojili. Mogoče bo nekoč tam nastalo kakšno sodobno krožišče, a preveč vseeno ni treba upati. Nastalo bo, ko bo po Celovški zapeljal kakšen tramvaj. Ali kot bi rekli na Balkanu: bo verjetno prej na vrbah zraslo grozdje.