Moj zadnji sestanek je bil s kirurgom, za katerega pravijo, da je najboljši v Sloveniji za mojo bolezen. Njegov odgovor: ne želi me operirati, ker je prepričan, da mi bo s tem dokončno, popolnoma in nepovratno uničil kakovost življenja in ga spremenil v še večji pekel, pa čeprav že sedaj ne morem in ne želim več živeti na tak način.
Ne vem, kaj naj storim. Nimam zdravnika, ki bi se zavzel zame, nihče ne izdela jasnih, analitičnih in natančnih medicinskih odgovorov na moja vprašanja, nimam pomoči. A situacija je vse slabša in slabša.«
To pismo mi je poslal briljanten strokovnjak in intelektualec, imenoval ga bom Klemen, s katerim sem pred leti sodeloval na neki javni tribuni in po tem srečanju zaradi vtisa, ki ga je naredil name, redno spremljam njegove lucidne javne nastope v govorjeni in pisani besedi. Njegovo izjemnost se mi zdi potrebno poudariti: ne zato, ker bi menil, da bi se takemu bolniku moral zdravstveni sistem še posebej skrbno ali celo prednostno posvetiti, temveč zato, ker sem prepričan, da pozna svoje pravice kot človeka in bolnika, da se ne pusti utišati pokroviteljski vsevednosti zdravnikov in da je zdravnikom znal jasno opisati svoj problem, zastaviti natančna vprašanja in opisati svoja pričakovanja. Vendar mu vse to ne pomaga. Po štirih letih mučnega spotikanja od vrat do vrat in od ustanove do ustanove je eden od zadnjih zdravnikov končno pomislil na bolezen, ki bi jo bilo mogoče reševati kirurško, vendar kirurg meni, da je za operacijo prepozno, naslednji zdravnik, tokrat iz tujine, pa je v diagnozo podvomil.
Klemen je spet na začetku. Ne poslušajo me, pravi, kaj šele slišijo. Srečuje samo ozko usmerjene specialiste, ki ga že po prvih stavkih prekinejo z lastnim monologom: zdi se, da skušajo dokazati ali izključiti samo tisto, s čimer se sami ukvarjajo, in ko se izvidi njihovega izbora preiskav izkažejo za normalne, nimajo več idej, postanejo nestrpni in kažejo znake, da bi se ga radi otresli, ker jim jemlje čas: nekateri so ga razglasili za zdravega, drugi razlagajo njegove težave s stresom in psihosomatskimi motnjami, tretji so mu svetovali psihiatra, četrti so mu zabrusili v obraz, da mu medicina ne more pomagati. Vsakdo si je vzel zanj le nekaj minut; nihče mu ni rekel: odslej ste moj pacient in vzel si bom ves potrebni čas, da skupaj poiščeva vzrok vaših težav. Njihovi zaključki so skopi in opisni, ne drznejo si zapisati končnega mnenja: Klemen je zdrav samo, kar se tiče organa, s katerim se ukvarjajo, ali preiskave, ki jo opravljajo. Dajejo mu vedeti, da je pri njih samo začasno in da je samo po sebi umevno, da bo moral od njih ponovno na pot k drugemu zdravniku, pri čemer mu nekateri vsaj pomagajo, drugi pa ga pustijo v praznem prostoru.
Tudi zdravila za lajšanje težav si Klemen izbira sam, saj nihče od zdravnikov tega ne prevzame nase – razen da mu v trenutku, ko ga odrine od sebe, predlaga nekaj, kar je že davno preizkusil. Zdravnik, ki mu je pripovedoval, da je kljub neznosnim težavam ali prav zaradi njih nedavno pretekel maraton, mu je svetoval več telesne aktivnosti, drugi, ki mu je s prstom pokazal očitne telesne znake svoje napredujoče bolezni, mu je pridigal o depresiji. V štirih letih ni niti eden od specialistov, ki so si ga podajali, pokazal volje, da bi njegov primer celovito proučil ali sklical širši posvet.
Klemen nima raka, tudi ne kake druge bolezni s slabo in kratko prognozo. Če je diagnoza, ki so mu jo končno postavili, prava, kar pa ni zanesljivo, gre za kronično bolezen, povezano z veliko trpljenja, vendar tudi z možnostjo zdravljenja. Ta bolezen ni redka ali prikrita, da bi opravičevala tako dolgo tavanje v temi. S sistematičnim razmišljanjem in sledenjem protokolom bi diagnozo lahko postavili ali izključili v mesecu ali dveh. Zdravstvena obravnava, ki je je bil deležen, razkriva umsko lenobo, zanašanje na ozko znanje ali izurjenost in napačno prepričanje, da moderna medicina omogoča postavljanje diagnoze zgolj s preiskavami brez njihovega usklajevanja s tistim, kar pripoveduje bolnik. In seveda težnjo, da bi bolnikov problem rešili z obravnavanjem določenega organa in ne bolnika kot celote, pravzaprav bežanje od vsega, kar bi zahtevalo dolgotrajen in poglobljen stik z bolnikom. Bežanje od tega, kar je temeljno poslanstvo zdravnika: skrb za bolnika kot celovito osebnost.
Pri umskem delu, pravi Klemen, ki je star štirideset let, me rešuje, da s petino nekdanje zmogljivosti naredim več kot skupina kolegov v nekaj mesecih ali letih. Vendar mislim, da ne morem več. Ne vem, kako naprej. Namesto da bi predaval, pisal knjigo ali se ukvarjal s športom ter živel normalno življenje, ležim, spim in se od ure do ure trudim, da ne izgubim razuma, da ne zblaznim.
Srečujem veliko bolnikov, ki podobno kot Klemen nimajo sreče, da bi zdravniki prišli do njihove diagnoze hitro in po enostavni poti. Mnogi doživljajo kalvarijo pri iskanju zdravnika, ki bi jih poslušal in se zavzel zanje. Za razliko od Klemna ostajajo neslišni in brezimni, ker niso oboroženi s sposobnostmi, da bi ubesedili svoja občutja. Zato se mi ne zdi potrebno, enkrat za spremembo, da bi Klemnovo videnje skušal uravnotežiti z videnjem njegovih zdravnikov. Pa čeprav pričujoče besedilo namenjam njim. Edino, kar šteje, je to, kar čutijo bolniki: gre za njihovo bolezen in njihovo trpljenje.