Avstrija in Slovani.
Uprašanje o federalističnem ustroju avstrijske države ni baš novo in se je razpravljalo o njem že mnogo. V novejem času pisalo se je nekoliko manj o tem predmetu, o katerem bi bilo težko povedati kaj, kar se že ni omenilo opetovano.
Da je posebno slovanski narod v Avstriji največji prijatelj federalistične oblike, je povsem naravno. Nobeden drug ne čuti bolj teh zlih posledic dualizma, nego baš Slovani, ki so v jedni kakor v drugi državni polovici v hudi borbi z vladajočima narodoma, to je z nemškim in madjarskim. Federalistična oblika države še le dala bi tudi Slovanom samoupravo, storila bi jih deležne vseh pravic, za katere se morajo boriti danes nasproti dvema privilegovanima narodoma, katera hočeta izključno vladati v avstro-ogerski državi.
Da se vračamo danes na to uprašanje, nam daje povod članek, ki ga je prijavil mladočeški poslanec Kramař, v katerem pobija centralistične tendence in toplo zagovarja federalizem ter dokazuje, kako potrebno je krepko, jasno in solidarično postopanje vseh Slovanov v državi. Nemška levica bode morda vender prišla slednjič do spoznanja, da centralistična oblika nikakor ne ugaja Avstriji. Seveda ni gotovo, da bi ta stranka pripoznala odkritosrčno, da je dolgo vrsto let težila po nemogočem cilju.
Istina pa je, da Avstrija ne bode imela prej pravega notranjega miru, dokler se ne preustroji po federalističnem načelu. Sedanje poniževalno stanje, v katerem se nahajajo večinoma Slovani, ne more trajati dolgo. Mnogo se jim je že moralo dovoliti, akopram baš volilna pravica njihova postane mnogokrat iluzorična vsled krivičnih volilnih redov. Slovani razvijali se bodo, kakor vsi drugi narodi in nihče ne bode jih mogel ovirati na tem potu.
Poprijeli se bodo vsi politike Mladočehov, ker se bodo preverili, da je to jedino sredstvo, da dosežejo svoja prava. Dokler vsi slovanski narodi avstrijski ne bodo imeli poguma, da resno nasprotujejo vsaki centralizujoči vladi, bode mogoč sistem Taaffeov. A v trenutku, ko bodo vsi Slovani prišli do spoznanja svoje moči, postal bode tak sistem nemogoč. Zdi se nam – pravi Kramař – da se povsod že kažejo ugodna znamenja.
Na vsak način našel bode grof Taaffe mej Čehi najodločnejšo opozicijo. Časi Staročehov minuli so za vselej, kajti narod je uvidel, kam ga je dovedla politika oportunizma in popustljivosti. Čehi so narod, ki ima svojo zgodovino in ve, kaj so za Avstrijo. Pretrpeli so dosti zaradi svojih zmot in zaradi svoje geografične lege, a zdaj nečejo biti več popustljivi, ker imajo vero v svojo bodočnost, kakor tudi v bodočnost Slovanov sploh. Moti kdor misli, da se bode mladočeško gibanje kmalu uletelo in da se narod povrne k oportunistični politiki Staročehov.(…)
Nič ne opravičuje centralizma – sklepa Kramař – jedino le federalizem podaja mogočnost, da ostane država silna ter da pridobe svobodo tudi pojedini narodi. Če bode zmagal federalizem, bode to le na korist državi in narodom, kateri žive v njej.
Slovenski narod, 12. decembra 1891
Živela doslednost?
Današnjim tem le vrsticam bi pristajal vsekakor črni rob. Slovenskemu občinstvu javljamo namreč prežalostno vest, da je dnevnik slovenskega razumništva, po imenu »Slov. Narod«, v sredo, dne 7. decembra, izdihnil svojo radikalno dušo. To je tem žalostneje, ker že beležimo letos več radikalnih smrtij. Tako je tudi »Nova Soča« po govoru poslanca dr. Gregorčiča v delegacijah radikalizmu odločno izpihala luč življenja v svojih predalih. – Nebrojnokrat se je svoje dni radikalizem po »Narodu« in »Soči« zaletaval v borega »Slovenca«, nebrojnokrat je butal ob vlado in ob naše poslance. In sedaj – ga ni več! Ubil ga je kruto njegov dosedaj največji papirni zastopnik »Slov. Narod« v svojem sredinem članku, ki nosi skromni naslov: »K položaju«.(...)
Konec tega neusmiljenega članka pa pravi: »In glede na vse to želeli bi tudi mi iz srca, da bi sedanji zastopniki češkega naroda, s katerimi v principu pač simpatizujemo, odjenjali nekoliko od takojšnje izvršitve nekaterih svojih opravičenih, a strogih zahtev in da bi s tem omogočili ustanovitev zveze vseh Slovanom prijaznih državnozborskih elementov, zvezo, na katero bi zamogla in morala reflektovati že sedaj in ne stoprav v nedoločeni bodočnosti vsaka resna parlamentarna vlada.«
Pred nekaj meseci objavljala se je v »Narodu« cela serija člankov, naperjenih proti slovenskim državnim poslancem, vzlasti proti poslancema Klunu in Šukljeju. Kako globoko doli v peklu je bil tedaj poslanec Šuklje pri »Narodu« in kako visoko gori v nebesih Laginja in Spinčič, kot zvesta pristaša Mladočehov! – In sedaj »Narod« spoznava pot naših slovenskih državnih poslancev kot osnovano na temelju realne politike in obsoja se taktika Mladočehov.
Mi bi ta preobrat pozdravili z veseljem, toda nimamo upanja v njegov trajni obstanek, ker ga je pri »Narodu« izsilila le zagata.(…)
Liberalizem kaže se kot najgorja nedoslednost povsod, tudi na Slovenskem.
Slovenec, 12. decembra 1892
