Vnuku Petra Nagliča (1883–1959) Matjažu Šporarju ostaja uganka, kako se je njegov ded seznanil s fotografijo, ve pa, da je bilo to že zelo zgodaj. Na njegovi najstarejši znani fotografiji je namreč pripisana letnica 1899, na njej pa ni nihče drug kot on, pri rosnih šestnajstih letih. Za svoj prvi avtoportret je pripravil improvizirano sceno pred domačo hišo – razpel je belo rjuho, tla pa zakril z vzorčasto preprogo.
»Mislim, da je imel močno podporo očeta. Denimo fotografija stare Nagličeve hiše v Šmarci pri Kamniku kaže, da je bilo v streho vgrajeno steklo za njegov atelje. Da mu je oče to dovolil za njegov hobi že v mladih letih, je zelo zanimivo,« pravi Šporar, ki je sredi devetdesetih let na podstrešju doma svoje mame našel dedovo zapuščino, ki obsega več kot 10.000 posnetkov in negativov. »Če bi jo našel prej, bi res lahko izvedel še kaj novega od mame, ampak ko pogledam iz drugega zornega kota, se mi zdi, da sem jo odkril v pravem trenutku. Lahko da je v mlajših letih ne bi znal tako ceniti, kot jo znam danes,« dodaja Nagličev edini vnuk, ki je v Šmarci zgradil hišo prav na mestu, kjer je živel njegov ded.
Zaradi službe užival v hobiju
Naglič ni imel fotografske izobrazbe, fotografija je bila le njegov zelo resen konjiček. Zavzeto je sledil razvoju fotografske tehnike in z zanimanjem prebiral tedaj dostopno fotografsko literaturo, uradno pa se je v Gradcu izšolal za ščetkarskega mojstra. To je bilo tudi povsem pričakovano, glede na to, da je njegov oče kot že drugi v rodu vodil uspešno tovarno ščetk, čopičev in metel. Petra kot najstarejšega sina je doletelo breme nadaljevanja družinske tradicije, po očetovi smrti pa se mu je nepričakovano pridružil brat Karol. Podjetje, ki je na vrhuncu zaposlovalo 40 delavcev, sta preimenovala v Tovarna Brata Naglič in si prav tako izborila mesto med vodilnimi v svoji panogi.
Ščetarstvo je Nagličevim omogočalo dobro življenje, prav tako je bilo glavni razlog, da se je Peter sploh lahko ukvarjal s takrat drago fotografijo. Hkrati se je njegovo delo z njo lepo dopolnjevalo, saj je moral zaradi vzdrževanja poslovnih stikov z ljubljanskimi trgovci, ki so odkupovali njegove izdelke, pogosto v Ljubljano. Tu je tudi nabavljal vso fotografsko opremo, predvsem pa je beležil njemu vedno zanimivo dogajanje v mestu. »Fotografiral je, kako asfaltirajo cesto in podobne vsakodnevne stvari, ki se drugim niso zdele nič posebnega, on pa jih je ovekovečil za naslednje generacije. In ko so nekaj gradili, ni samo enkrat fotografiral, ampak je to spremljal še pol leta,« pripoveduje Šporar.
Nagličeva fotografska pot se je začela s portreti, ki jih je zaradi zanimanja delal tudi po naročilu, pogosto so ga poklicali na pogrebe, potem pa jo je nadgradil še z arhitekturno fotografijo. Izstopajo njegovi posnetki gradbene prenove Ljubljane v 30. letih 20. stoletja in Plečnikovih stvaritev – od gradnje NUK, bežigrajskega stadiona, pokopališča Žale, tržnice do Baragovega semenišča in njegovih cerkva. Ne gre pa spregledati niti njegovih fotografij z romanj, ki kažejo tudi na njegovo popotniško žilico. Bil je v Lurdu, v Rimu, najdlje pa se je odpravil leta 1910 s 500 romarji v Jeruzalem. Na tem dolgem potovanju je dokumentiral od vkrcavanja na ladjo v Trstu, obeda, znamenitosti do kopanja v Mrtvem morju. Kot edini fotograf pa je nato nekaj fotografij tudi prodal, da si je pokril stroške potovanja.
Fotografiral kljub prepovedi
»Vedno ga je spremljal fotoaparat. In ko je naredil 14 posnetkov v Ljubljani, se mu je zdelo škoda film že razviti, zato je doma še otroke šklocnil, da je bil film poln in da ga je lahko zvečer razvil,« je Šporar razbral iz filmskih trakov v dedovi zbirki. Glede na pripisane letnice je videti, da je velika večina nastala med letoma 1931 in 1940, ko je opustil fotografiranje na steklene plošče in prešel na poliestrski film, s katerim je fotografiranje postalo hitrejše in cenejše. Te posnetke je tudi redoljubno urejal, poleg datuma in kraja pa je pripisoval še komentarje. »Ljubljanski firbec,« se Šporar spomni, da je zapisal pod fotografijo, na kateri Ljubljančani radovedno opazujejo dela v strugi Ljubljanice. »Izbor motivov priča o izjemni dokumentarni naravnanosti Nagličevega početja, izbor motivov in kompozicija posameznih posnetkov pa izražata tudi profesionalni odnos in dober občutek za fotografijo,« ocenjuje dr. Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja Ljubljana, ki je pripravil uvodno besedilo v Nagličevem fotodnevniku Moje življenje v svetovni vojni 1914–1918. Ta je nastal, ker so poleg fotografij ohranjeni tudi zvezki, v katere je Naglič med vojno zapisoval svoja občutja.
Mobiliziran je bil že prvo leto. A ker je bil šibkega zdravja, mu ni bilo treba na fronto, ampak je zaradi ščetkarskega znanja pristal na ljubljanskem gradu, kjer je bila karantenska postaja za vojne ujetnike. Fotoaparat mu je prinesla sestra, potem ko so ga stalno nagovarjali radovedni vojaki, ko ga je imel v rokah, pa je poskrbel za celoten presek takratnega življenja na gradu. Fotografiral je od kuharjev, orkestra, počitka, ranjencev do zobne ambulante in množice galicijskih beguncev. »Ujetnika kot vrtnarja pri obiranju graha« je le eden izmed njegovih komentarjev na fotografijah, za katere bi moral dobiti dovoljenje majorja. Toda glede na to, da lahko tudi njega najdemo, kako na eni od fotografij pozira z družino, je očitno vedel za njegovo početje, a mu je pustil biti kronist tistega časa.
