Manchester United ima tri evropske naslove, kar ga uvršča med deset največjih klubov v zgodovini lige prvakov, toda v zadnjih sezonah na evropskem prizorišču drsi v drugoligaško druščino. Labodji spev je bil finale lige prvakov leta 2011, od takrat pa je United enkrat prišel do četrtfinala, enkrat do osmine finala, dvakrat je izpadel po skupinskem delu, enkrat je igral v evropski ligi, lani pa v evropskih tekmovanjih sploh ni sodeloval.
Po neuspehu je vedno najlažje kriviti trenerja, toda v tokratnem primeru Manchester Uniteda ne gre zgolj za tuljenje v skupni rog brez argumentov. Strateg rdečih vragov Louis van Gaal je ob prihodu v klub samovoljno zamenjal večji del igralskega kadra, toda rezultatov ni. Podobno velja za nerazumljive izbore začetnih postav in menjave med tekmami. Na odločilnem gostovanju pri Wolfsburgu je van Gaal v prvo postavo uvrstil mladega Varelo in na klopi pustil izkušenega Ashleyja Younga. Podobno nenavadna je bila odločitev, da tekme ni začel vezist Michael Carrick. Toda v kolikor je Carrick kasneje vendarle prišel v igro, je pred Youngom prednost pri menjavah dobil 18-letni Cameron Borthwick-Jackson, ki je šele drugič igral za United. V isti koš nerazumljivih potez spada še vstop 21-letnega vezista Micka Powella, ki je pred tem nazadnje igral avgusta 2014. Če prištejemo tudi obilico poškodb, potem pot do neuspeha ni bila dolga. Manchester United je tako pri Wolfsburgu po pol ure prejel toliko zadetkov (dva) kot prej skupaj na devetih tekmah v vseh tekmovanjih. Ker gre za moštvo, ki težko dosega zadetke, je bilo nemogoče izničiti nemško učinkovitost.
Takoj po zadnjem sodnikovem žvižgu se je van Gaal znašel pod plazom kritik. Na sramotilni steber so ga postavili številni strokovnjaki. »Sožalje Unitedu,« je posmehljivo na družbenih omrežjih zapisal Hristo Stoičkov, ki Nizozemca ne mara iz skupnih časov pri Barceloni v 90. letih. Bolgarski virtuoz se nikakor ni mogel ujeti s trdimi prijemi van Gaala, ki je hotel avtoriteto vzpostaviti z vzvodi moči, na koncu pa odšel osovražen s poraznimi rezultati. Podobno se je van Gaalu godilo pri Bayernu in zdaj pri Unitedu. Namesto da bi skušal biti z igralci na isti valovni dolžini, jih ob vsakem sporu takoj sankcionira in šikanira. Zadnji primer je Victor Valdes, ki mora osramočeno trenirati v lastni režiji, čeprav ima tri osvojene lige prvakov, van Gaal pa le eno.
Ob van Gaala se je obregnil tudi Michael Owen, nekdanji igralec Manchester Uniteda. »Dejstvo je, da je imel van Gaal ob prihodu v United boljšo ekipo, kot jo ima zdaj. Prav vsi igralci, ki so odšli v zadnjih osemnajstih mesecih, bi bili lahko proti Wolfsburgu v začetni postavi – Rafael, Evans, Evra, Nani, Kagawa, Chicharito, Januzaj, van Persie in Welbeck,« je bil kritičen nekdaj najboljši nogometaš na svetu, ki je zlato žogo prejel leta 2000. In kaj pravi Louis van Gaal? »Boljši smo kot lani, saj smo letos igrali v ligi prvakov in napredovali v naslednji krog angleškega pokala,« je dejal Nizozemec.
Kako nenavaden šport zna biti nogomet, pa je potrdil tudi Alvaro Arbeloa. Španci branilec je edini nogometaš, ki je sodeloval pri obeh najvišjih zmagah (8:0) v zgodovini lige prvakov – najprej v dresu Liverpoola proti Bešiktašu (leta 2007) in v torek še v majici Reala proti Malmöju. Arbeloa namreč ne spada med največje zvezdnike, ne premore vrhunske tehnike ali hitrosti, niti ni magnet za navijače, ampak kot marljiva mravljica krpa luknje v obrambi. Z enakim dosežkom dveh astronomskih zmag se lahko pohvali še njegov trener Rafael Benitez, ki je tedaj sedel na klopi Liverpoola, zdaj Reala. Tudi ta podatek je povsem paradoksalen, saj gre za trenerja, ki vse podreja taktiki, obrambi in ubijanju igre, usoda pa ga je nato nagradila z zgodovinsko visoko zmago. Že drugič.
