Miha Blažič - N'toko, aktivist, pisec in glasbenik, je bil eden izmed glasov vstajniške zime 2012/2013, ki je tedanjo vlado odnesla. Zdaj, pravi, je situacija drugačna. Ljudje nimajo občutka, da se jih politika osebno dotika. Ne občutijo vojn, v katere je kot članica Nata in raznih ad hoc koalicij vpletena tudi Slovenija. Čeprav so begunci, neposredna posledica teh vojn, prišli tudi na naša dvorišča, ljudje ne čutijo povezave med vzrokom in posledico. Raziskave javnega mnenja kažejo, da se približno osemdeset odstotkov ljudi strinja s postavljanjem bodeče žice. Žica vzroke in posledice odriva, jih skriva.
Naš sogovornik je prepričan, da se bodo ljudje podali na ulice najkasneje tedaj, ko bodo občutili, da se napad na človekove pravice pozna tudi v njihovih osebnih življenjih, v omejevanju njihove svobode. Blažič s somišljeniki sodeluje pri organizaciji današnjega protesta, a ne bo štel, koliko ljudi bo prišlo. Ko bo čas, pravi, se bodo uprli vsi.
Zamisliva si državo, v kateri vlada brez vprašanja postavi na mejo bodečo žico, dvajset odstotkov ljudi je nad tem navdušenih, osemdeset odstotkov pa ogorčenih. Kdo ima potem problem?Problem imamo v vsakem primeru vsi, saj žica ne koristi nikomur. Javno mnenje ne obstaja samo po sebi, ampak je tudi medijski produkt. Pred nekaj meseci so ljudi spraševali, ali se strinjajo s postavljanjem bodeče žice na Madžarskem, in večina jih je rekla, da se jim to zdi grozno. Sprememba javnega mnenja v Sloveniji je očitno posledica politične potrebe po ograji – vlada jo je hotela in nam je s pomočjo medijev vsilila tudi idejo, da gre za nujen ukrep.
Ampak večina ljudi bi najbrž rekla, da imate problem vi, organizatorji protesta, ker jim odrekate pravico, da se ogradijo z žico.Nesmiselno se je sklicevati na javno mnenje. Če bi se na primer osemdeset odstotkov ljudi strinjalo, da je treba begunce zapliniti, to še ne bi dalo legitimnosti takšnemu dejanju. Ne želim odreči ljudem pravice do dejanj, ki so smiselna, racionalna. Postavljanje bodeče žice pa to vsekakor ni, saj gre za nehuman ukrep, odločitev zanj pa je bila sprejeta čez noč, v zavajajočih okoliščinah. Govorili so nam, da bo pojutrišnjem naenkrat prišlo trideset tisoč ljudi. Danes vemo, da je bilo to zavajanje javnosti.
Ne protestiramo proti Slovencem, ki si želijo ograje. Protestiramo proti sistemu, ki nas prisili v to, da se moramo z ograjo sprijazniti ali si jo želeti. Ko enkrat ograja že stoji, nimamo več kaj. Strgati je ne moremo, torej moramo najti neko nevarnost, ki jo bo osmislila. Teh nevarnosti pa nikoli ne zmanjka.
Bi bilo bolj prav, da bi pred postavitvijo žice izvedli posvetovalni referendum? Ali te debate sploh ne bi smelo biti, kot tudi ne sme biti glasovanja o smrtni kazni ali o pravicah manjšin?Problem je že to, da se moramo pogovarjati o žici. To ni nobena rešitev, ampak je stranski produkt dosedanjega sprenevedanja Evropske unije. Treba je stopiti korak nazaj in pogledati, o čem vse v preteklosti nismo govorili.
O čem nismo govorili?Večina ljudi v Evropi je živela brez zavedanja, da smo aktivno vpleteni v vojne po svetu. Zelo aktivno smo posegali v druge države, nekatere velesile pa so zelo aktivno posegale v našo politiko. Fizični prihod beguncev nas je res opozoril, da se nekaj dogaja, a počutili smo se, kot da je ta situacija zdaj padla z neba. Begunce, ki v Evropi iščejo zatočišče, občutimo kot strašno breme, ki nas je doletelo po krivici.
Podobno presenečeno se obnašamo tudi ob terorističnih napadih. Nismo se pogovarjali o tem, kaj počne Nato, kaj počnejo naši zavezniki, kakšen je cilj. Pokazali so nam samo slike skrajnežev v črnih maskah, ki režejo vratove. Od nas so zahtevali, da na te slike reagiramo. S kontekstom pa se nismo ukvarjali.
Kako to, da ne? Informacije o evropskih vojaških udejstvovanjih so dostopne na internetu, oddaljene so le klik ali dva.Zanimivo bi bilo ljudi vprašati, ali so vedeli, da je bila slovenska vojska v Afganistanu. So se s tem strinjali? Kakšen je slovenski zunanjepolitični interes tam? Ne pravim, da so naši vojaki neposredno krivi za begunce iz Afganistana, a ne razumem, kako lahko kdo reče, da v Afganistanu ni vojne in da jih je treba poslati nazaj.
Najbrž ljudje vendarle vedo za vojne, v katerih je prisotna naša vojska. Res pa je, da so na koncu presenečeni, ko begunci iz teh vojn pridejo na njihovo dvorišče. Kako pride do tega razkoraka?Jasno je, da nobena vlada te diskusije ni odpirala. Vprašanje pa je, kako so poročali mediji. Nimamo šokantnih naslovnic o tem, kaj so naši zavezniki povzročili na Bližnjem vzhodu. Nimamo šokantnih naslovnic o tem, kakšne posledice nas zaradi podnebnih sprememb čakajo v naslednjem desetletju. To so alarmantne stvari, ob katerih bi morali biti ljudje šokirani! Politični šov v medijih pa prikazuje čisto druge nevarnosti. Bojte se terorizma! Bojte se beguncev! Ne povedo pa nam, da bi se morali bati vstopa v novo vojno ali pa tajnih trgovskih sporazumov.
Ne glede na to, kaj mediji sporočajo, vse več ljudi ne prenese spremljanja težkih novic. Ugašajo televizijske dnevnike in ne kupujejo časopisov, ker jim kvarijo dan. Poleg tega imajo občutek nemoči. Če bombniki naše koalicije bombardirajo civilne cilje, so ljudje seveda ogorčeni, a so hkrati frustrirani, ker ne morejo nič narediti zoper to. Kako naj ustavijo bombnik? Potem raje izberejo možnost, da za to sploh ne vedo.Ljudje reagirajo na še tako zoprno temo, če začutijo, da se jih dotika. Teroristični napad v Parizu je bil zelo zoprna zadeva, s katero se je bilo težko soočiti. Zlahka te spravi v depresijo. A kot vidimo, je bil odziv v Sloveniji množičen. Pol ljudi na facebooku si je profilno sliko pobarvalo v barve francoske zastave. Kaj imamo ljudje v Sloveniji skupnega s tistimi v Parizu? Geografsko in kulturno smo si daleč vsaksebi. Ampak ta napad je bil personificiran. Prikazan nam je bil kot naša zgodba. Rekli so nam, da bi se to lahko zgodilo tudi nam. Ko pa se enak napad zgodi v Siriji, Libanonu, Iraku, Nigeriji, so to razosebljene statistike, s katerimi naj se ukvarja sistem. Na tak način je javnost pri določenih temah pasivizirana.
Govoriva o pasivnem delu družbe. Kaj pa aktivisti? Najdemo jih tako na levici kot na desnici. Oboji so manjšina in oboji prirejajo proteste.Desničarji, to je treba priznati, so veliko bolj učinkoviti. Zadev ne predstavljajo kot tehnični ali pravni problem, ampak kot zelo konkretne grožnje za življenje ljudi, njihove družine, način razmišljanja. Vedo, kaj ljudi aktivira, in hkrati ponudijo tudi preproste rešitve. Postaviti je treba ograjo, zapreti meje, prepovedati burke, inkriminirati ljudi, povečati varnost. To so oprijemljive ideje, ki sicer nimajo zveze z resničnimi problemi, a so enostavne za razmišljanje.
Na levici pa smo se preveč zaplezali v birokratski jezik institucij. V »bitki« za begunce ali proti njim so se tisti, ki so proti, postavili na zelo jasne pozicije. Tisti, ki so za, pa niso konkretizirali, kaj to pomeni. Kako lahko ljudje osebno reagirajo? Vse skupaj se je zreduciralo na humanitarizem. Lahko greš na mejo in beguncem razdeliš jabolka, da se ob vsej grozi na koncu dneva počutiš malo bolje. Na tak način levica ne more zmagati, ker si na politični ravni ne upa postavljati glasnih in radikalnih zahtev.
Greste zato s protestom na ulice?Tudi protest je zgolj stranski produkt situacije, v kateri ljudem, ki se ne strinjajo z vladno politiko, ne ostane nič drugega. Prevladuje konsenz o beguncih kot varnostni grožnji in o vojni kot o nujnem načinu reševanja situacije. Ta konsenz je zelo težko zrušiti, zakoreninjen je v parlamentu, v medijih in v družbi. Protest je torej kričanje tistih ljudi, ki se s tem ne strinjamo. Nikjer drugje ne pridemo do glasu, razen na ulici! Ljudje so se naenkrat soočili z veliko tesnobo, ko je vojska na mejah začela postavljati žico z britvicami. Te tesnobe pa niso imeli kje izraziti, razen na socialnih omrežjih. Zavedajo se, da ograja ni postavljena samo za begunce, ampak za vse nas. Ko se začnejo nižati standardi človekovih pravic, se standardi nižajo za vse. Vse postaja sprejemljivo. Še včeraj smo bili obupani, ker v sprejemnem centru beguncem čez noč nismo razdeljevali odej. Naslednjo noč pa se že tolažimo, da bodo že nekako preživeli, saj so tudi prejšnjo noč preživeli brez odej. Neznansko jih je zeblo, ampak nihče ni umrl. Kar je bilo še včeraj popolnoma nehumano, je danes sprejemljivo. Enako se dogaja z domačim prebivalstvom: revščina, socialna izključenost in politična nemoč ljudi postajajo vsakdanji pojavi. Občutek, da se tvoja država razvija v pošast, iz katere začenja poganjati zobovje, je neznosen. Ulica je žal postala edini kraj, kjer lahko to daš iz sebe. Ljudje v Evropi nimamo druge izbire, kot da začnemo graditi drugačne vizije.