Velik uspeh Nacionalne fronte (FN) v prvem krogu regionalnih volitev v Franciji je samo eden od primerov čedalje večje moči skrajne in populistične desnice v Evropi. Z 28 odstotki je FN podobno kot že na lanskih evropskih volitvah najmočnejša francoska stranka in po drugem krogu v nedeljo bi lahko prevzela oblast v 3 ali 4 od 13 regij v kontinentalni Franciji.
V evropski komisiji v Bruslju zmage FN niso hoteli komentirati. Povsem drugače je bilo leta 2000, ko so evropski voditelji vehementno sprejeli politične sankcije proti Avstriji, ker je v avstrijsko vlado vstopil skrajni desničar Jörg Haider. Takrat se je zdelo, da EU česa takega ne more dopustiti.
A po petnajstih letih se je v Evropi marsikaj spremenilo, uspeh skrajne desnice je postal nekaj vsakdanjega. Na Poljskem in Madžarskem, ki sta medtem postali članici EU, sta vladajoči stranki s svojim nacionalizmom, ksenofobijo in protievropskostjo idejno precej sorodni FN. Tudi v drugih evropskih državah narašča podpora strankam, ki se nameravajo z močno, avtoritarno državo upreti globalizaciji, ker bi ta lahko spodkopala »nacionalno identiteto« in suverenost. Morda se v Evropi dogaja nekaj podobnega kot v 30. letih, ko je bil v modi fašizem. Glavna žrtev sedanjega stanja duha v Evropi pa bi lahko bila EU.
Najbolj je v zadnjem času presenetila Švedska, kjer je podpora skrajnodesničarskim Demokratom narasla že na 25 odstotkov. Tudi zato je morala novembra vlada socialnih demokratov in Zelenih omejiti priseljevanje. V Avstriji so svobodnjaki spet v vzponu, saj so oktobra na volitvah na svetovljanskem Dunaju pobrali več kot 30 odstotkov glasov. Na Danskem ima skrajno nacionalistična Danska ljudska stranka že več kot 20 odstotkov podpore, na Finskem pa je danski idejno podobna stranka s skoraj 20 odstotki celo v vladi. Kot ksenofobno in protievropsko bi lahko označili tudi separatistično Severno ligo, do neke mere pa tudi Gibanje 5 zvezd, ki imata skupaj podporo že pri skoraj polovici opredeljenih italijanskih volilcev. Težko bi rekli, da je k porastu skrajne in populistične desnice v EU prispevala brezposelnost. V Avstriji in na Danskem je na primer raven brezposelnosti okoli 6-odstotna, torej ena najnižjih v EU, medtem ko v Španiji, kjer je še vedno več kot 20-odstotna, na parlamentarnih volitvah 20. decembra ne bo kandidirala omembe vredna stranka desnega populizma. Tudi naval beguncev in migrantov ni vedno glavni vzrok krepitve skrajne desnice.
EU kot grešni kozel
Najbrž gre predvsem za odpor ljudi v posameznih državah do čedalje večjega prenosa pristojnosti z nacionalne države na EU, ki naj bi podpirala globalizacijo. Za Francoze, Dance, Fince in Avstrijce pa bi lahko rekli, da s podpiranjem populistične desnice in svoje suverenosti branijo predvsem svoj visok življenjski standard. Vsaj mislijo, da je tako. Nacionalna identiteta pa je, če smo konkretnejši, nekaj zelo materialističnega: visoka življenjska raven.
Italijanski premier Matteo Renzi je nedavno na svojem blogu zapisal, da je za vzpon nacionalizmov in desnih radikalizmov kriva predvsem slaba politika Bruslja. Predvsem za populistično desnico je EU postala grešni kozel za vse težave. Gotovo pa ni Bruselj pritiskal na Italijo, da je poleg Grčije postala najbolj zadolžena evropska država. Prav Bruselj ji je omogočil komaj 1,6-obrestno mero. Poleg tega bi se Italija težko sama znašla ob navalu migrantov. Prav tako je v Franciji vse večja brezposelnost predvsem posledica vladne gospodarske politike, Bruselj nima nič s priseljevanjem in integracijo v Franciji, teroriste pa bo lažje ujeti, če bodo evropske države med seboj sodelovale. Tudi sicer je program Nacionalne fronte in drugih skrajnodesničarskih strank v Evropi pogosto sprt z realnostjo. Delavce je na primer Marine Le Pen pridobila predvsem z obljubo, da bo s protekcionizmom varovala njihova delovna mesta pred globalizacijo. Zamolčala pa je, da bo Francija težje izvažala, če bo uvedla uvozne carine, saj se bodo druge države odzvale s protiukrepi.
