Pri zvijanju rok Grčiji, naj vendarle sprejme drakonske varčevalne ukrepe v zameno za tretji program pomoči, Slovenije sprva ni bilo med mučiteljicami grškega naroda. Ko so se po zmagi Sirize na parlamentarnih volitvah obnovila pogajanja z upniki, so Slovenijo neupravičeno izločili iz jedrne skupine držav evroskupine, ki so na Ciprasa naslavljale vse ostrejše pozive k spametovanju. Še preden je namreč iz Berlina prišla ideja o »načrtu B« za rešitev evra – začasni izključitvi Grčije iz evrskega območja –, je takšno zamisel kot prvi predstavil finančni minister Mramor. Slovenija se je zgolj v nekaj mesecih iz relativno neme opazovalke, vešče v preračunavanju negativnih posledic grexita za slovensko gospodarstvo, prelevila v enega največjih jastrebov za pokoritev Aten in si zagotovila začasno ad hoc mesto v evropskem jedru.
Nekaj mesecev pozneje se je nad Evropo zgrnila še ena kriza iz vse bolj popolnega političnega orkanskega oblaka. Čez slovensko ozemlje preusmerjeni begunski val je od politikov terjal predvsem sočutje in humanost. Toda prevladal je premislek o strateških interesih države. Za nobeno ceno se schengenska meja s Kolpe ne bi smela premakniti na Karavanke. Država bi tako po samozaslužni desetletni politični marginalizaciji znotraj EU pristala še na varnostni periferiji evropske integracije. Slovenija se je s premierjem Cerarjem zato odločila izbrati pot doslednega branja schengenskega zakonika. Zaradi želje po vključitvi v srednjeevropsko jedro evropske avantgarde je postala podizvajalka nemških in avstrijskih usmeritev počasnega zapiranja vrat dobrodošlega sprejema beguncev v Evropi. Nadzora na meji s Hrvaško se je lotila s prevzemanjem varnostne politike višegrajske četverice. Orbanov ksenofobni žičnati poklon evropski kulturi je pri nas dobil domovinsko pravico.
Slovenija odtlej povsem leži v trendu pošiljanja signalov ne tako zelo prijazne Evrope na vsa krizna žarišča. Kljub temu se v političnih preigravanjih starih držav članic o prihodnjih spremembah EU ponovno ni znašla v krogu najbolj zaželenih sogovornic. Medtem ko je vse bolj nacionalistično navdihnjena skupina vzhodnoevropskih držav odkrito kljubovala sicer soglasno dogovorjeni migracijski politiki v Bruslju, je bila Slovenija razočarana, da njene delne zasluge za upočasnitev migrantskega toka niso bile prepoznane kot dokaz popolne predanosti evropskemu projektu.
Premier Cerar je bil ogorčen ob razmislekih vzpostavitve mini schengna brez Slovenije in osupel nad nemško organizacijo mini vrha skupine voljnih držav za preselitev beguncev iz begunskih taborišč v Turčiji. Čeprav Slovenija pri novi preselitvi beguncev zaradi preobremenjenosti z migracijskim tokom sprva ni nameravala sodelovati, je zdaj nekaj prostih zmogljivosti vendarle čudežno odkrila. Nad tem velja biti navdušen. Državne rezerve za vabilo v zadnjem hipu na novi mini vrh koalicije voljnih držav, ki ga prihodnji teden prireja Avstrija, vendarle še obstajajo.
Za najstnike je v iskanju identitete in skupne pripadnosti značilna predvsem muhavost. Slovensko politiko so adolescentna leta doletela v najbolj neugodnem času popolnega viharja nad Evropsko unijo.
