»Mohamed?«

»Nazaj domov.«

Vprašanje, čigav bog je večji, je postalo univerzalno. Zanimiva je bila reakcija. Kolegi, ki kandidirajo z njim, ga niso vrgli z enega od njegovih nebotičnikov, ampak so začeli dopolnjevati idejo. Nekateri so jo poskušali izboljšati in spraviti v racionalne okvire. Mnogi so se zgražali. V zgodbo so pripeljali tudi Slovenijo. Predstavniški dom predlaga zakon, da noben Evropejec, ki je bil v zadnjih petih letih v Iraku, Iranu ali Siriji, ne bi smel brez vizuma v ZDA. Odločitev je zanimiva, ker je v zadnjih letih tja potovalo milijon Američanov. Norost je postala predmet politične polemike.

Brez panike. Od petdesetih let prejšnjega stoletja je tako. Ves svet polemizira z Ameriko, Amerika pa vztrajno kaže neskončno domišljijo in veselje do bombardiranja perifernih ciljev v prepričanju, da je njen bog večji. Pred padcem berlinskega zidu se je sovražniku reklo komunisti, kar je bil sinonim za Ruse. Vojna proti terorizmu je zgolj nadaljevanje hladne vojne. Najbolj nenavadno je to, da Trump vstopa v Ameriko ne prepoveduje Moskovčanom. Morda zato, ker je Amerika v tej vojni že zmagala.

»Toyota je dobra za džihad,« je Robertu Fisku leta 1997 rekel afganistanski šofer, ko ga je s poltovornjakom hilux peljal v hribe nad Kandaharjem na intervju z Osamo bin Ladnom. Afganistan je bil poln luazov, lad in drugih ruskih terenskih vozil. Kultni status pri mudžahidih pa je dobil »pickup«, najbolj ameriški od vseh avtomobilov. Tudi pripadniki kalifata so na svojih propagandnih posnetkih videti kot igralci v reklamah za ta posebni model japonske izvedbe najbolj popularnega ameriškega vozila. Tu pa tam se med njimi znajde Fordov ranger, dodge ram ali chrysler. Vendar so toyote univerzalno dostopne in cenovno privlačnejše. Dragi evropski Volkswagnov amarok pa tako kot Američani tudi mudžahidi prezirajo kot imitacijo. Evropski volkswagen v džihadu nima statusa resnega prevoznega sredstva. Puch velja za igračko. Celina, od koder prihaja, doživlja isto usodo. Zahodna Evropa je v tej zgodbi statist, kot da bi v spopad civilizacij zašla honorarno. V Afganistanu, Iraku in v Siriji se zdi, kot da gre za spopad med Združenimi državami in oboroženim krilom političnega islama. Spodaj pa tli nedokončana zgodba med Američani in Rusi. Spopad dobiva isti status večnega boja med dobrim in zlom, ki ga je imela hladna vojna. Mudžahidi so komunisti, ki verjamejo v boga.

Najnovejše poglavje vojne proti terorizmu se odvija po isti logiki kot hladna vojna. Nekje v odročnih krajih je center zla, ki ogroža naš način življenja in vse, v kar verjamemo. Hočejo nam vzeti božično drevesce in darila pod njim, vsiliti modne trende, ki so nam neprijetni tako po kroju kot po barvi, in postreliti vse, ki ne verjamejo, da je svet ravna, na morju plavajoča plošča. Na obeh straneh fronte pridigajo bolj ali manj isto, le liturgija je drugačna. Predvsem verjamejo, da gre za vojno in da je le z vojaško silo mogoče premagati drugo stran in njeno uničujočo ideologijo. Tako je bilo v času hladne vojne med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, tako je danes, ko je na zahodu kot sovražnik izbrana moderna ideologija skrajnega političnega islamizma. Komunizem si je izmislil Nemec, sprli so se z Rusom. Terorizem in njegovo ideologijo si je izmislila Savdska Arabija, vsi so kaznovani, Savdska Arabija pa je zaveznik.

Islamizem doživlja podobno usodo kot komunizem. Hasana El Bane in Vahabija še fanatiki ne berejo, tako kot nasprotniki komunizma niso jemali v roke Marxovih Očrtov za kritiko politične ekonomije. To so v resnici skrajno dolgočasna berila. Zabavni sta politična praksa in ideologija, ki jo spremlja.

Osnovno vodilo spopada je, da se morajo bitke odvijati na periferiji, nikoli v centru. Ko je komunizem iz Moskve in Pekinga ogrožal kapitalizem v Washingtonu, so ZDA napadle najprej Korejo, potem pa Vietnam. V Moskvi so se počutili ogroženi od Washingtona in so po vrsti napadli Madžarsko, Češko in na koncu Afganistan. Ko so Rusi odšli iz Afganistana, so tja pohiteli Američani, vzeli Češko in Madžarsko in potem zasedli še Irak. Rusi so šli v Ukrajino. Američani niso poslali 42. padalske divizije na Jalto, ampak so začeli navdušeno še enkrat bombardirati Irak. Rusi so svojo vojsko poslali v zahodno Sirijo, Američani pa so pospešeno začeli bombardirati vzhodno.

Nekaj evropskih vojsk se je v Iraku in Siriji zdaj pridružilo Američanom. Vendar brez navdušenja. Evropejci svoje račune poravnamo doma. V hladni vojni je Evropa navdušeno gradila zidove, postavljala bodečo žico na mejah in z mikrometrom ločevala eno državo od druge. Z veseljem se je razcepila na pol.

Ob prvem soočenju z Bližnjim vzhodom na svojih ozemljih se Evropa ni znala obnašati kot velika celina, ki dela red na svoji periferiji. Začela se je ukvarjati sama s sabo in je ponovno dobila veselje do drobnih razlik. Svete vojne se je lotila parohialno. Slovenija se je vojni proti terorizmu pridružila z ločitvijo Zagreba od Ljubljane z bodečo žico. Ampak tudi skušnjavi džihada se ni mogla upreti. Elektrogospodarstvo je land roverje pravkar zamenjalo z istimi toyotami, ki so tudi uradno delovno vozilo kalifata.