Po keltiki krenem sama. Pot začnem na krožišču pred Tolminom. Ura kaže 8.22. Tolminski župan Uroš Brežan pravi, da bom v Ljubljani vsaj pet, lahko pa tudi deset minut prej kot pred prenovo dveh kritičnih odsekov med Bačo pri Modreju in Želinom. Na hitro preračunam: 21 milijonov evrov za deset minut. Vredno? Zaradi minut mogoče ne, je pa vsak cent te naložbe upravičen zaradi varnosti, bolj tekočega prometa in zato tudi mirnejših živcev voznikov. V zadnjih petnajstih letih se je na keltiki od Robiča do Logatca zgodilo 1612 prometnih nesreč. V njih je umrlo 42 ljudi, 159 pa se jih je hudo poškodovalo. Kruta statistika novogoriške policijske uprave.
Na prvi zastoj naletim po minuti vožnje. Na klancu pred samim središčem Tolmina popravljajo zagoneten ovinek. Nato po 14 kilometrih vožnje pod kamnitim železniškim mostom v Bači pri Modreju zapeljem na nov asfalt. Kraji ob poti so zaživeli. Dobili so novo obcestno razsvetljavo in pločnike, žrtvovanje treh hiš ob cesti, ki so jih morali porušiti, se ne zdi preveliko. Pot je tekoča, kamioni ne vozijo več zgolj 30 kilometrov na uro, na dolgih ravninah jih lahko varno prehitiš.
Soteskanje na cesti
O razkošju obnovljene ceste se zaveš, ko novi asfalt malo pred Dolenjo Trebušo zamenja tisti izpred desetletij in ko znova zapelješ v sotesko. Na desni reka Idrijca, na levi skalnato pobočje. Vmes pa prostora samo za en avto in en tovornjak. Ko se srečata dva tovornjaka, promet zastane, dokler se ne »zguncata« vsak na svoj konec. Keltika je edina alternativa za vso posoško gospodarstvo. Za stotine kamionov na dan. Direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček ob vsaki priložnosti slovenskim načrtovalcem prometa pove, da mora njihov šofer na pot iz Kobarida ob prvi uri ponoči, če želi z jogurti, siri in mlekom v Ljubljano prispeti do pete zjutraj.
Tako soteskam vse do Stopnika, kjer me znova ustavi rdeč loparček. Cestarji na skalnatem pobočju nameščajo varovalne mreže, v katere se bo spomladi lovilo odpadajoče kamenje. Takoj zatem me tabla, da je operacijo financirala Evropska unija, znova pospremi na široko pot. Na Reki se ustavim. Domačinka Gabrijela Mavrič je čez cesto prinesla smeti do kontejnerja. Kaj jim je cesta prinesla? »Brzino,« mi v cerkljanščini pove, da se je na široki in bolj ravni cesti povišala hitrost. Skalnati šikani na obeh straneh dovoza do njene hiše, ki sta prej voznike prisilili, da so hitrost upočasnili, so zravnali. Dostop na cesto je tako tvegano dejanje. Vse skupaj otežuje še ogledalo, ki pozimi rado zaledeni. Mavričeva si je zato na bližnje drevo obesila na dolgo palico pritrjen brisalnik. Nazaj grede spotoma obriše ogledalo. »Drugače pa,« pravi, »nova cesta je odlična. Zdaj celo kolesarim po njej.«
Loparji so boljši znanilci kot semaforji
Na Želinu je novega konec, a cesta naprej proti Idriji je vseeno nekoliko prijetnejša. V naselju Travnik me znova vstavi oranžen gospod z rdečim loparjem. Cestarji nad cesto odstranjujejo drevje, le nekaj kilometrov naprej pa nameščajo mreže. Ampak ti loparčki so v bistvu dober znak. To pomeni, da se končno dela. Pred leti so namreč to cesto in udrte brežine pod njo krasili začasni semaforji, ki so se v svoji dolgotrajni začasnosti vrasli v zemljo. Nadomeščali so vse tiste semaforje, ki jih kraji od Bovca do Idrije dolgo niso imeli. Prvi križiščni semafor so v Idriji dobili šele leta 2008, Kobarid pa ga še danes nima. Za nas, ki smo tukaj delali izpite za avto, so bili to edini semaforji, pred katerimi smo lahko vadili pravilno ustavljanje. In na tokratni poti se mi prvič zazdi, da na kraje ob njej niso vsi pozabili.
Evropski oltarji
Ko na Marofu pred Idrijo zapeljem že mimo pete table, da je operacijo sofinancirala Evropska unija, me spreleti. Včasih so se ljudje za srečno pot priporočali in zahvaljevali ob obcestnih kapelicah. Bomo nove generacije poklekale ob teh evropskih oltarjih? Kaj res ta naša država ne more ničesar več narediti sama? Je to sploh še suverena država? Ko tehtam med za in proti, se novozgrajeni tretji pas v Zali znova izteče v gradbišče. Fantje, ki visijo na jeklenicah, pravijo, da postavljajo lovilne mreže za kamenje. V Godovič prispem ob 9.32. Za 58 kilometrov sem v slabih voznih razmerah potrebovala eno uro in deset minut. Pred mano je še pot do Logatca in potem keltiki pomaham ob vstopu na avtocesto. V Ljubljani sem po slabih dveh urah vožnje. Nič hujšega za vsake toliko enkrat. A Anica Rutar Leban se je iz Tolmina v Ljubljano v službo vsak dan vozila pet let. »Navadiš še, ampak ta cesta res ni lepa, posebej v zimskem času,« pravi. Od doma je krenila ob pol šestih zjutraj in do Ljubljane, če ni slučajno dohitela kakšnega kamiona, potrebovala uro in pol vožnje. Med samo prenovo s 13 semaforji pa krepki dve uri. Takšnih sotrpinov je imela kar nekaj, a združevanje v avtomobilih je bilo težko, saj se službe niso začenjale o enakem času in ne na istem mestu. »Tako smo vsak po svoje grizli do Ljubljane,« se posmeje. Letos se ji je nasmehnila sreča in je službo dobila doma v Tolminu. Z besedami, da se ji je kamen odvalil od srca, pove več kot dovolj. Se pa še vedno nekajkrat na mesec v službo v Ljubljano pelje njen mož. Pravi, da je prenova fantastična. Ko bi le bila na vsej poti.
