Vse bližje smo verjetno trenutku potrditve da sta se politiki dveh največjih svetovnih centralnih bank znašli na različnih bregovih. Medtem ko se je Ameriška centralna banka (FED) znašla v situaciji, ko bo začela z dvigom obrestnih mer, kar nakazujejo dobri podatki o rasti ameriškega gospodarstva, ki je v tretjem četrtletju po popravljenih podatkih na letni ravni doseglo 2,1-odstotno rast in navkljub povečanim zalogam daje dober znak, da se največje svetovno gospodarstvo uspešno upira upočasnjevanju svetovne rasti. Na drugi strani se Evropska centralna banka sooča z vse večjim pritiskom na nižanje cen življenjskih potrebščin in so primorani v skladu z mandatom uveljavljati vse bolj ekspanzivno politiko za dosego inflacijskih ciljev. Pripravljenost ECB za nadaljnje ukrepe postaja enakovreden faktor tempu dviga obrestnih mer s strani Ameriške centralne banke, o čemer bo več znanega prihodnji teden po njihovem rednem zasedanju.
Počasi postaja očitno, da padajoče cene surovin postajajo vse pomembnejši dejavnik za spodbujanje gospodarstev ter hkrati dodaten element, ki skrbi za nestanovitnost delniških trgov. Petkovo zasedanje držav članic OPEC je poskrbelo za razočaranje naftnih trgovcev. Ugibanja o znižanju kvot za črpanje s strani Savdske Arabije se niso uresničila, kar je ceno 159-litrskega soda nafte brent prvič po letu 2009 pognalo pod 40 dolarjev. Nizke cene energentov in surovin blagodejno učinkujejo na potrošnike, medtem ko na drugi strani v bilancah izvoznikov (Savdska Arabija, Rusija…) ter visokozadolženih podjetij iz surovinskega in energetskega sektorja ter pri njihovih bančnih financerjih zvonijo alarmi.