Kaj žene ljudi, da v gorah pretiravajo in se zapletejo v težave, da se zaplezajo? To vprašanje si zastavljajo tudi v planinski in gorski reševalni zvezi, kjer se srečujejo s tovrstnimi zapleti. Matjaž Šerkezi, ki je dejaven v obeh zvezah, se tako spominja aktualnih primerov, ko so morali dva planinca reševati s helikopterjem, saj sta bila napačno obveščena o dolžini poti. S potjo od Korošice do Kamniškega sedla sta nameravala opraviti v pol ure in obtičala na Srebrnem sedlu.
»Zavili sva točno pri tistem balvanu, kot piše na spletu,« pa sta dejali mlajši planinki, ki sta obtičali na Gamsovem skretu in čakali na helikopterski prevoz. Po besedah Šerkezija prav zanašanje na pomanjkljive ali celo povsem napačne informacije na spletu v zadnjem času pogosto botruje zapletom. Človeška narava pa se skozi čas ne spreminja. »Saj bi vas poklical prej, pa nisem hotel, da bi mislili, kakšna p.... sem,« je reševalcem povedal planinec, ki se po strmem pobočju ni znal in zmogel spustiti v dolino in se je raje do onemoglosti vzpenjal naprej, dokler ni povsem obtičal.
Daleč največ nesreč na Triglavu
Šerkezi sicer opaža, da so najpogostejši vzroki za nesreče v gorah pomanjkanje izkušenj, slaba priprava na pot, neznanje in tudi želja po adrenalinski dogodivščini. Ta še posebej v kontekstu tako imenovane druge pubertete pri moških.
Gorski reševalci so imeli letos že 410 intervencij (180 s pomočjo helikopterja), v katerih so pomagali 446 ponesrečencem. Za 18 gornikov so bile poškodbe prehude in so v gorah pustili življenje. Največkrat so bili zanje usodni zdrsi med spustom z gora. Letošnja črna statistika je nekoliko slabša kot v zadnjih nekaj letih od 2011 dalje, kar predsednik gorskih reševalcev Igor Potočnik pripisuje izjemno vremensko ugodnemu letošnjemu poletju. Tudi sicer statistika priča, da se daleč največ gorskih nesreč zgodi julija in avgusta, s podobnim naskokom pa največ gornikov »polomi« Triglav. Letos se je na Triglavu poškodovalo 62 planincev, najvišjemu slovenskemu vrhu pa z 21 nesrečami sledi skupina Prisank-Razor.
»Na Triglavu se lahko vidi vse. Takšne gornike, ki so še preveč opremljeni, imeli pa smo tudi takšne s potovalnim kovčkom v roki,« pravi Potočnik, ki se spominja tudi, kako je moral tujega turista iz blejskega hotela prepričevati, da pot na Triglav ni sprehod med kosilom in večerjo. Tudi sicer je med ponesrečenci okoli 40 odstotkov tujcev, saj slovenske gore postajajo zelo priljubljene med turisti. Vendar pa Potočnik pravi, da turisti iz posameznih držav glede (ne)varnosti ne izstopajo ter da ne velja več, da so češki turisti v kombinaciji z adrenalinom najbolj problematični.
Obvezna zimska oprema
Čeprav je pozimi v gorah manj nesreč, pa je to le zaradi manjšega obiska. Sicer so gore pozimi še posebej nevarne, tudi v trenutnem vremenu, ko je zima bolj kot ne zgolj koledarska. Sneg v visokogorju se čez dan tali, čez noč pa pomrzne, tako da je na snegu ledena skorja, ki bo ob obilnejšem sneženju lahko delala preglavice zaradi plazenja.
Šerkezi zato poudarja nujnost zimske opreme tudi v gorah, ne le na jeklenih konjičkih. Cepin in dereze so nujen pripomoček, tudi če se ne odpravljamo na zasnežena pobočja, za primere plazov pa Šerkezi svetuje tudi lavinsko žolno, sondo in aluminijasto lopato. Hkrati planincem polaga na srce, naj se v gore ne podajajo sami ter upoštevajo dejstvo, da so pozimi bistveno krajši dnevi. Prav tako se morajo podučiti o dostopu do gorskih koč, saj jih v visokogorju pozimi kar nekaj zapre svoja vrata.
Število nesreč in mrtvih v
slovenskih gorah v zadnjih desetih letih
GRZS
podatki
