Stopetdeseto obletnico rojstva Maksa Fabianija so na Društvu arhitektov Ljubljana izkoristili za oživitev ideje o ponovni postavitvi Jakopičevega paviljona – prvega slovenskega razstavišča za slikarje, kiparje in fotografe, ki ga je na željo Riharda Jakopiča zasnoval prav Fabiani in je stal v parku Tivoli, podrli pa so ga leta 1962. V zadnjih dneh tako v mestnem parku stoji maketna simulacija paviljona v naravni velikosti, v galeriji Kresija pa je na ogled arhitekturna razstava, ki prikazuje vse faze predvidene ponovne postavitve. Na nedavni okrogli mizi, ki je pospremila pobudo, so se strokovnjaki spopadli s težavami ponovne postavitve tega za Slovence nekoč pomembnega umetniškega središča, pa tudi s problematiko rekonstrukcij in interpretacij »izgubljenih« objektov nasploh.
Padel pod železniškimi tiri
Paviljon je slikar Jakopič po večletnih prizadevanjih, kako presekati ljubljansko umetniško mrtvilo, leta 1908 postavil na začetku tedanjega Lattermanovega drevoreda, današnjega Jakopičevega sprehajališča v Tivoliju. V paviljon, ki je imel 224 m² razstavnih površin, je Fabiani umestil še Jakopičev atelje in risarsko šolo, s katero je slikar menda zaslužil dovolj, da mu je uspelo poravnati obratovalne stroške skromnega, secesijsko oblikovanega objekta.
Do odprtja ljubljanske Moderne galerije leta 1948 je bil Umetniški paviljon, ki so ga Ljubljančani hitro preimenovali kar v Jakopičevega, edino namensko umetniško razstavišče v Sloveniji, še desetletje pred izgradnjo Narodne galerije (1918) pa celo naša edina ustanova, namenjena likovni umetnosti. Gostil je več kot tristo domačih in tujih razstav, na domačih tleh pa omogočal tudi razvoj kritiške misli. Do leta 1962, ko so ga porušili – če gre verjeti enim, zaradi prestavitve trase železniške proge, če drugim, ker so se v njem na radoživih debatah zbirali vse glasnejši intelektualci. Na nekdanji tivolski paviljon danes spominja le še Jakopičev spomenik kiparja Bojana Kunaverja iz leta 1972, danes popolnoma skrit na zeleno zaplato med Bleiweisovo cesto in železniško progo, do katere se lahko pride le skozi podhod pri Moderni galeriji. V kletnih prostorih Ferantovih blokov pa smo dobili Jakopičevo galerijo.
Koncept brez krčmarja
Na Društvu arhitektov Ljubljana in na fakulteti za arhitekturo so prepričani, da je mesto s porušenjem paviljona izgubilo stavbo z izjemnim kulturnim pomenom. Z alternativnim razstaviščem želijo zato oživiti zaspalo območje parka in dopolniti os kulturnih ustanov ter razstavišč vzdolž mestne promenade. A o vprašanjih same izvedbe je med stroko – na okrogli mizi so sodelovali tudi predstavniki zavoda za varstvo kulturne dediščine, Urbanističnega inštituta ter akademije za likovno umetnost in oblikovanje – nekaj nestrinjanja.
Ker popolna rekonstrukcija paviljona na izvorni lokaciji ni mogoča, so si arhitekta Mitja Zorc, Rok Žnidaršič in njuni študentje zamislili nov razstavni prostor, ki bi predstavljal interpretacijo Jakopičevega. Razstavišče bi bilo namenjeno arhitekturni in urbanistični dejavnosti ter predvsem Univerzi v Ljubljani. A za zdaj gre še za račune brez krčmarja, financerja za projekt namreč še ni.
Umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc je med razpravo podvomila, ali ob 130 že obstoječih res potrebujemo novo razstavišče. Na njeno vprašanje, kdo bi ga vodil in kdo financiral, je Žnidaršič odgovoril, da v tej fazi še ne razmišljajo o vprašanjih naložbe, ampak o simbolnem pomenu objekta: »Gre za večpomenskost projekta, ki ni arhitekturni projekt s končnimi odgovori, ampak koncept. Za zdaj si želimo zgolj razmisleka, kako se tovrstnih posegov v prostor lotevati tudi v prihodnje.«
Kulturni dolg
Tak razmislek pa ne bo dovolj, treba bo razjasniti dvome v zvezi z legalnim statusom morebitnega novega paviljona. Konservatorska stroka namreč vztraja, da bi bila rekonstrukcija lahko problematična zaradi avtorskih pravic in načina porušenja, Darja Pergovnik z zavoda za varstvo kulturne dediščine ima pomisleke tudi v zvezi s povsem novim kontekstom, v katerem bi zaradi okoliških cest stal potencialni objekt.
Nazadnje pa se bodo morali arhitekti odločiti, kaj pravzaprav želijo. »Bi radi imeli novo galerijo? Novo Jakopičevo razstavišče za umetnike, ki si ne želijo razstavljati v državnih ustanovah? Ali bi radi Fabianijevo hišo?« je arhitekt Andrej Hrausky pravilno identificiral kulturni dolg Ljubljane. Ne končnih odgovorov, temveč predloge za morebitne rešitve si lahko obiskovalci ogledajo v galeriji Kresija, kjer bo do 11. decembra na ogled razstava o razstavišču, ki ga (še) ni.