Nekoč je obstajala KC. Katoliška cerkev. (Pred njo radi postavijo besedo vesoljna, mogoče zato, ker se včasih zdi, da jo vodijo vesoljci.) Še obstaja. Tisti, ki jo vodijo, verjamejo, da posedujejo modrost sveta (in tudi Svetega očeta, ki prebiva tam gori). Da vedo bolje kot vsi preostali, kaj je za ljudstvo dobro. Verjamejo, da so popek sveta, ki ga je treba preurediti po njihovi podobi. Da so zato potrebne tudi žrtve, da nobena krivica ni odveč, če se le uresniči njihova vera. In da je raja neuka in neumna, zato naj uboga. So fundamentalistični verniki.
Kdor je ob imenovanju novega nadškofa Stanislava Zoreta verjel, da lahko RKC tudi čud menja, ne le dlake, je bil naivec. Vse se je spremenilo, da bi vse ostalo isto. Če ne prej, je maska padla, ko je podprl hujskaškega škofa Štumpfa. A v torek je postal konkurenčen celo »zloglasnemu« Rodetu. Ne le da je RKC v škornjih zakorakala v referendumsko politiko, kar sicer počne nenehno in tudi nenehno zanika, Zore je pozicijo RKC razglasil za temelj, na katerem »stojimo kot Cerkev, kot družba, kot narod«; in ta temelj družinski zakon spodkopava. Totalitarnost te izjave je frapantna: celotni nekatoliški del prebivalstva in tudi vsi tisti katoliki, ki so za enakost pravic istospolnih, torej spodkopavamo družbo in narod, nismo njun del, ampak del ateistične zarote. Človekove pravice, ki so najvišji svetovni etični konsenz, po njegovem nasprotujejo »naravnim zakonom, krščanski antropologiji in slovenski kulturi«. Cerkev prisega na naravne zakone (morda na tistega, da močnejši požre šibkejšega?), a zelo selektivno (je celibat naraven ali kulturen?), vsiljuje svojo interpretacijo »krščanske antropologije« (ki je evangeličani v taki obliki ne priznavajo, saj homoseksualcem edini izmed naših verskih skupnosti ne odrekajo pravic) in »slovenske kulture« – iz katere nedvomno leti vse, kar ne slika nabožnih podobic. Cerkev se gre duhovni puč in razglaša: družba, narod, slovenska kultura, to sem jaz. In v tej družbi ni različnih mnenj. Glasovalo se bo, kot so zaukazali, ker ljudem, ki so ovce, ne gre zaupati presoje; demokracija pa je tako in tako privid, enako kot ločenost države in Cerkve. Le tako, meni Zore, se bodo v družbo rojevali »pokončni in v sebi trdni ljudje«. Če kaj, potem se takih besed spominjam iz slavnega pouka o samoupravljanju in temeljih marksizma. Pokončni ljudje, ki slepo sledijo vodjem. Ki glasujejo s plonk listkom. Ubogi verniki.
Lonček je pristavil še pravoslavni paroh Dejan Mandić: »Pred Jezusom in pred Bogom smo vsi enaki, red pa mora biti.« Ja, vsi enaki, ampak eni malo bolj. Hvala za klofuto. Red mora biti.
Če je včasih veljalo, da so se komunisti učili pri cerkvenih vodjih, je zdaj očitno, da velja tudi obrnjeno.
