Sprememba zakona o kazenskem postopku izpred treh let, ki je vpeljala možnost pogajanja, priznanja krivde in sporazumov, sklenjenih na podlagi tega priznanja, je krepko vplivala na trajanje sodnih postopkov. Po navedbah vodje kazenskega oddelka na ljubljanskem okrožnem sodišču Borisa G. Hrovata se zdaj več kot 45 odstotkov zadev konča s priznanjem krivde, kar pomeni, da v takih primerih ni glavnih obravnav. Zato so postopki krajši, stroški pa nižji.
»Brez predobravnavnih narokov naš kazenski oddelek ne bi mogel obvladati vseh zadev,« poudarja Hrovat. S tem se je tudi precej zmanjšala potreba po sodnikih porotnikih. Če jih je bilo na ljubljanskem sodišču do zdaj na spisku 500, jih bo po novem le še 350. Da jih potrebujejo precej manj kot prej, kaže še en podatek: na ljubljanskem okrožnem sodišču so lani za stroške porotnikov namenili 25.900 evrov, leta 2012 (maja tega leta je začel veljati novi sistem) 57.400 evrov, leta 2011 pa 81.600 evrov. Za sodnika porotnika je lahko imenovan vsak slovenski državljan, ki je dopolnil 30 let, aktivno govori slovenski jezik, ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ter je, kot pravijo pravila, zdravstveno in osebnostno primeren za udeležbo pri izvajanju sodne oblasti. Po navedbah Svena Berdona z vrhovnega sodišča je po zadnjih podatkih v Sloveniji 1969 porotnikov. Kot poudarja, je po odzivu sodišč mogoče sklepati, da je kandidatov za to funkcijo dovolj. Plačilo znaša dva evra bruto za vsake začete pol ure sodelovanja pri sojenju, povrnjeni pa so tudi stroški za prevoz. »Iz tega je razvidno, da pri delu porotnikov nikakor ne gre za zaslužkarstvo, temveč izrazito za čut državljanske dolžnosti,« pravi Berdon.
V glavnem starejši
Podatkov o statusu porotnikov na vrhovnem sodišču ne vodijo, a večinoma naj bi bili starejši ljudje, čeprav ne vedno upokojenci. »Ob tem je treba dodati, da za senate v mladoletniških zadevah veljajo drugačna pravila, saj morajo porotniki izpolnjevati dodatne zahteve. Imeti morajo denimo izkušnje z mladimi, zato so za mesta sodnikov porotnikov primerni profesorji, vzgojitelji in drugi podobni profili,« opozarja tiskovni predstavnik na vrhovnem sodišču. A tudi sodniki s kazenskega oddelka si želijo porotnikov z za sojenje uporabnim znanjem in izkušnjami. »Zelo prav mi je prišlo, ko sem imela v senatu računovodjo ali pa poznavalca orožja,« nam je svoje izkušnje strnila ena od kazenskih sodnic. V njenih senatih so bili običajno porotniki ljudje v pokoju ali zaposleni v javni upravi. Pri zasebnikih je drugače – ti pač hočejo imeti svoje zaposlene na delovnem mestu in ne na sodišču.
Po navedbah tiskovne predstavnice Mateje Jazbec na ljubljanskem okrožnem sodišču senati (torej sestavljeni iz profesionalnih sodnikov in porotnikov) sodijo v približno 10 do največ 20 odstotkih zadev. Kot pravi, njihova vloga z vidika pristojnosti ostaja enaka, odločajo o vseh vprašanjih, tako dejanskih kot pravnih, in so s tem enakopravni predsedniku senata. Za težja kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen 15 ali več let zapora, tudi še vedno velja, da sojenje praviloma poteka v petčlanskem senatu – ob dveh poklicnih sodnikih odločajo še trije porotniki, pravi Jazbečeva. Čeprav to ni nujno: direktorja Kemijskega inštituta, obtoženemu umora (grozi mu 30 let zapora), na primer sodi le profesionalna sodnica.
Če ni naredil tega, je pa kaj drugega
»Pomen sodnikov porotnikov se zmanjšuje. Sojenje se v pretežnem delu, seveda kadar stranke tako želijo, prepusti sodnikom. Sodišče sprememb ne ocenjuje kot boljše ali slabše, prav tako ne v smislu, ali so postopki zaradi tega hitrejši, meni pa, da je pretežno težke pravne probleme marsikdaj bolj smiselno predelati znotraj pravne stroke,« pravi Jazbečeva, a opozarja, da je laično sodstvo vendarle eno od ustavnih načel sodstva.
Sodniki so pač različni in glede na to imajo tudi različna mnenja o sojenju s poroto ali brez nje. Po eni strani več glav načeloma več ve – skozi diskusijo članov senata se lažje razčiščujejo določena vprašanja. Po drugi strani pa porotniki znajo profesionalnim sodnikom v praksi včasih prav močno zaplesti delo. »Če bi pri nas imeli anglosaški sistem, ko porota samostojno odloča o krivdi, sodnik pa le o višini kazni, bi bili vsi obsojeni. Porotnikom je namreč težko dopovedati, da je treba v primeru pomanjkanja dokazov izreči oprostilno sodbo. Zgodilo se je že, da je porotnik kljub temu na vse kriplje vztrajal pri obsodilni sodbi. Češ, če obtoženi ni naredil tega, je pa kaj drugega,« nam je povedala sodnica z dolgoletno prakso.
