Ko ti punco na jadralni deski odpihne naraščajoči vihar na odprto morje, ni šala, sploh ko zaznaš resnost, s katero se reševanja loti reševalna ekipa. Še bolj stresno pa je, ko v praznični gneči ali kakšni drugi situaciji mama ali oče izgubi izpred oči otroka. Praznični dnevi, kopičenje ljudi v množice in hiter mrak so idealne okoliščine za te vrste doživetja. Ko glavo začne spreletavati nešteto črnih scenarijev.
»Šel je do drugega mostička, ki je od prvega oddaljen kilometer in pol. In ko je soproga prišla tja, se je še skril. Potem sta oba jokala,« je Ljubljančan oni dan povedal prigodo o svojem malem hiperaktivnem moškem potomcu, ki je šel po svoje v Martuljku oziroma na izletu ob martuljskih slapovih. Izginil je pri prvem. Našli so ga pri drugem. Vmes je kakih 1500 metrov razlike, okoli pa gozd. Lahko bi šel kamor koli. Obstaja sum, da se je hotel kanček pošaliti. Nepozabna starševska izkušnja. »Najboljše bi ga bilo dati na vrvico,« dodaja oče.
Nekaj korakov stran in že ga ni več
Zadnjo novembrsko soboto je v popoldanskem mraku po cesti počasi in sklonjeno pešačil policijski dvojec, ki je v sredini za ročico držal majhnega predšolskega postopača. Najprej si lahko pomislil, da je policist zaradi prezasedenosti svojega otroka odpeljal gledat lučke v središče kar v uniformi. A ni šlo za to. Podoben primer. Mali je bil v mestu s starši, naredil nekaj korakov stran v praznično gnečo, potem pa, kdo ve, kaj si misleč v glavi, še nekaj korakov naprej – in ni ga bilo več na spregled.
Nanj je naletela državljanka, ki se ji je prizor malega postopača zdel preveč čuden. O najdbi je obvestila policijo, v tem času pa so OKC PU Ljubljana o izgubljenem otroku obvestili tudi starši. Na PU Ljubljana pravijo: »Otrok je bil tako po dobrih 15 minutah predan staršem. Ugotovljeno je bilo, da se je triletni otrok iztrgal iz rok enega od staršev in stekel v množico, kjer je nato izginil iz vidnega polja staršev, ki so takoj obvestili policijo. Policisti obravnavamo nekaj podobnih dogodkov na leto, vendar pa statistike posebej ne vodimo. Največkrat gre za primere, ko se otroci oddaljijo od skrbnika in nato izgubijo, se oddaljijo od doma ali igrišča, pa ne najdejo poti domov, prav tako v trgovskih središčih oziroma na krajih, kjer je gneča. Pomembno je, da se v teh primerih čim prej obvesti policiste, ki začnejo aktivnosti kot sicer ob pogrešanih osebah.«
Policisti, ki jih je bilo videti tudi po opravljeni nalogi, so delovali zadovoljno. Navsezadnje redkokdaj doživijo aplavz na odprtem prizorišču, kakršnega jim je namenila posadka pred gostinskim obratom, ki je bila priča dogajanju. Podobno kot v tistem primeru pred leti, ko je policist v križišču pred Plavo laguno okoli polnoči ustavil ves promet zato, da je cesto na prehodu za pešce lahko prečkal jež, in s svojo gesto vsem navzočim omogočil spremljanje nenadejanega dogodka.
Otroci so raziskovalci
Alen Džabić, policijski inšpektor na PU Ljubljana, pravi: »V osnovi je zelo človeško, da iščeš otroka, in zadovoljstvo je logično, ko ga najdeš. Običajno otrok gre, se izmuzne, prav tako pa se praviloma zgodi, da otroke najdejo drugi ljudje. Pomembna je tudi vloga staršev, da obvestijo policijo. Ne bi jim smelo biti nerodno. Če je iskanje prepuščeno nam, se ga lotimo sistematično, čeravno se otrok lahko giblje po povsem svoji logiki. Morda gre v kakšno trgovino in podobno. Otroci so raziskovalci, radovedneži. V dosedanjih primerih nam je vedno uspelo rešiti primer. V teh primerih je zelo pomembna odzivnost družbe za te reči, da torej, ko nekdo vidi, da majhen otrok hodi po ulici, pomisli na to, da nekaj ni v redu. In glede tega je naša družba še vedno zdrava.« Pred dvema letoma so na to temo v Angliji naredili socialni eksperiment s skrito kamero. Petletni deklici sta hlinili izgubljenost. Več kot dvajset minut oziroma več kot 600 naključnim mimoidočim se osamljena otroka sredi ceste (s prstom v ustih) nista zdela vredna, da bi se zavzeli in ju vprašali, kaj je z njima. Prva, ki je to storila, je bila 70-letna ženska.
Slovenske ali ljubljanske statistike izgubljenih otrok ni. A izgube se dogajajo. Na primer v Šiški, kjer sta otročaja na standardni poti z igrišča zavila in bila pogrešana dve uri, našli pa so ju v sosednji ulici. Izguba otroka v množici ni tako nenavaden pojav. Največ takšnih primerov imajo v Cape Townu, kjer na številnih mestnih plažah gomazi po 200.000 ljudi. Med lanskim silvestrovanjem se je izgubilo 500 otrok, večinoma starih od tri do sedem let. O 430 so starši povprašali naslednji dan, za 70 ne, o njihovi usodi pa ni zaslediti nadaljnjih poročil. V vsakem primeru na plažah Cape Towna po novem otroke zato označijo s trakovi s serijsko številko.
Zgodi se lahko vsakomur
»Kako se ti lahko izgubi otrok?!« so se ob sobotnem ljubljanskem primeru spraševali nekateri. Češ, kakšno starševstvo je to?! No, očitno se lahko zgodi. In to kar komur koli. Tudi inženirjem elektrotehnike, torej ljudem, katerih univerzitetno spričevalo nemara vendarle dokazuje, da so sposobni vzročno-posledičnega razmišljanja oziroma predvidevanja. Kajti prav človek s to vrsto kvalifikacije nam je zaupal naslednjo zgodbo: »Zgodi se ti. Leta 1998 v Lizboni na sejmu Expo sem izgubil hčerko. Najprej smo šli v muzej, prej je pa ta mala hotela videti velik most čez reko Tajo, ki so ga ravno takrat odprli. Rekli smo, da ga bomo šli pogledat nazaj grede. Šli smo nekaj pojest, potem pa smo se znašli v ogromnem parku. Sredi dneva. Naenkrat ta male ni bilo nikjer. Enajst let je imela. Z ženo sva gledala naokoli in nič. Po kakšnih dvajsetih minutah sva šla na policijo, kjer so naju najprej vprašali, ali je imela pri sebi kaj vrednega. Da, fotoaparat, odgovoriva. O, sranje! Ko so me to vprašali, sem se pa resno zbal zanjo. Postalo je skrajno resno. Policisti so se takoj podali v iskanje. Kakšni dve uri je trajalo, nakar se je hčerka vrnila sama. Izkazalo se je, da jo je zavedel pogled na most, ki je bil tako visok, da se ni zavedala, da je sedem kilometrov stran, njej se je namreč zdel blazno blizu in se ga je odpravila pogledat. Tudi policisti so bili presrečni. Nikakršnega pridiganja ni bilo.«
Mularija svet dojema po svoje. Prevzamejo jo stvari. Lučke, mostovi, dogajanje. Stroka sicer svetuje, da se zato, da bi se izognili takšnim dogodkom, starši tja, kjer lahko pričakujejo gnečo, z otroki ne podajajo sami, ampak v paru s še nekom odraslim, s katerim lažje nadzorujejo dogajanje. Prav tako naj bi pomagalo, da je otrok oblečen izstopajoče, da ima v žepu ali na vidnem mestu izpisano kontaktno telefonsko številko oziroma da imajo starši vedno s seboj otrokovo fotografijo.
