Fondi kot dvojna sreča

Če bi jedi razvrščali po družabnosti, bi fondi nemara zasedel prvo mesto, saj gre za jed, pri kateri ni mogoče sedeti dlje kot za dolžino roke od sredine mize, na kateri tiho brbota v kotliču, pod katerim poplesuje moder plamenček. Fondi ni navadna jed, zbrani za mizo so videti, kot bi igrali karte, mikado, domino ali kakšno podobno družabno igro, ko v lonec pomakajo izbrane koščke, nabodene na tenke dolge vilice, tradicionalno označene s pikami kot na igralni kocki ali različnimi barvami. Fondi ni le obrok, ki ga zaužijemo, ker smo lačni, ampak pravi dogodek, nekaj posebnega; če ga pripravimo, to že samo po sebi pričara pridih prazničnega, močan pečat pusti tudi modri plamenček, ki ga uravnavamo s pripiranjem odprtin za zrak. Nastanek fondija pa niti ni tako zelo prazničen. Prebivalci švicarskih odročnih vasic so bili nekoč v dolgih zimah odrezani od sveta in so se morali z živežem preskrbeti vnaprej. Sveže hrane ni bilo, sir in kruh, ki so ju sicer imeli dovolj, pa sta postajala suha in trda. Domislili so se, da bi lahko sir pogreli z nekaj vina in zelišči, vanj pa namakali star kruh. Tako se je rodil klasični sirov fondi, ki ga romantiki še danes najraje uživajo pozimi v kakšni topli koči v zasneženih planinah. V nasprotju s Švicarji so Francozi v srednjem veku iznašli mesni fondi. Ko so delali v burgundskih vinogradih, ni bilo časa za dolgo malico, pa so si kje ob robu zakurili pod kotličem olja, v katerem si je lahko vsak sproti na hitro popekel manjši kos mesa, ga snedel in se vrnil na delo. Sestavine za to jed so razmeroma enostavne, ne preštevilne in ne nujno predrage. Za mesni praznični fondi ne potrebujemo drugega kot dobro uležano prvovrstno goveje ali svinjsko meso, ki ga močno ohlajenega, skoraj zamrznjenega (zaradi lepše oblike) narežemo na manjše kocke, ki jih nato vsak sam sproti pomaka v kotlič, ki mu Francozi pravijo caquelon, z vrelim oljem na sredi mize. Če je takšno meso predrago, obstaja nekaj cenejših alternativ, ki pa bodo že zaradi načina priprave kljub temu nekaj posebnega. V vrelem olju se da hrustljavo ocvreti tudi na kocke narezan piščančji file, na kose narezano kranjsko klobaso ali hrenovke, obnesejo se celo tudi na kocke narezana mortadela, safalada in podobne salame. Kar koli bomo že pomakali v vrelo olje, bodimo pri tem pazljivi, da v novo leto ne vstopimo z opeklinami! Poleg fondija ponudimo dober svež kruh, zelenjavo (čvrstejše vrste, na primer papriko, lahko nabodemo in ocvremo v olju) in različne omake – mlečne, zelenjavne in pikantne. Če so glavne silvestrske jedi že izbrane, pa nemara pripravimo čokoladni fondi, ki je baje ameriškega izvora, a so ga izumili tamkajšnji švicarski izseljenci. Izvirni recept vsebuje mlečno čokolado znamke Toblerone in malo jedilne čokolade. Ko to v caquelonu previdno in počasi stalimo, dodamo smetano in gladko razmešamo, tik preden postavimo na mizo, pa dodamo še kakšno šilce češnjevega žganja. V takšen fondi (ki ga na mizi ogrevamo kvečjemu s čajno svečko) pomakamo rezine banane, krhlje mandarine ali jabolka, kose kivija ali vaniljevega kakija, poleg tega pa še razno čvrsto pecivo, biskvit in španske vetrce. Pri vsem skupaj velja poudariti, da rokovanje z živim plamenom na mizi ni priporočljivo za nerodneže in tiste, ki kanijo globoko gledati v kozarec, saj so posledice lahko precej hude. Če s temi rečmi niste posebno spretni, si lahko omislite električni fondi, ki ga je mogoče razmeroma ugodno kupiti tudi pri nas, ampak skoraj vsa romanca s tem žal nujno izostane. Za pravi sirov fondi lonec natremo s strokom česna in v njem segrejemo tri decilitre rozeja, nato pa primešamo 600 gramov drobno naribanega grojerja ali ementalca. Ko se sir stali, lahko dodamo deciliter češnjevega likerja in začinimo s sveže zmletim belim poprom ter muškatnim oreškom. Segrevamo na čim manjšem plamenu, da se ne prismodi, in v sirno kremo pomakamo (popečene) kocke kruha, še bolje pa, če imamo dva pribora za fondi – dvojna sreča! – popečene koščke mesa iz mesnega fondija po naslednjem receptu!