Bosanski glasbenik Damir Avdić se je znašel v nemilosti slovenske birokracije, ko je pri upravni enoti Ljubljana poskušal podaljšati status začasnega prebivališča v Sloveniji, a so mu prošnjo, po skoraj letu dni premlevanja, pred nekaj dnevi zavrnili, saj so sklenili, da kot samozaposleni v kulturi ne izkazuje zadostnih sredstev za preživljanje štiričlanske družine. Avdić načrtuje pritožbo na ministrstvo za notranje zadeve, saj ga v nasprotnem primeru čaka črn scenarij: izguba pravne podlage za bivanje v naši državi, kar bi pomenilo, da bi se moral izseliti ter zapustiti svojo soprogo igralko in pedagoginjo Barbaro Krajnc ter njuna dva otroka.
Zapletlo se je, ker je kot samozaposleni v kulturi upravičen do uveljavljanja 70-odstotnih normiranih odhodkov, kar pomeni, da mu država davek odtegne le od preostalih 30 odstotkov zaslužka (vmes se je delitev spremenila na 20/80 odstotkov, ki bi za Avdića pomenila, da bi mu upravna enota »priznala« še manj sredstev). To so po interpretaciji upravne enote tudi edina sredstva, s katerimi naj bi umetnik razpolagal. Četudi Avdić kot glasbenik na mesec zasluži v povprečju 900 evrov, s katerimi povsem prosto razpolaga, mu na upravni enoti priznavajo le 210 evrov, s čimer naj bi mu na mesec manjkalo 60 evrov, da bi izpolnil pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 128. člena zakona o tujcih, ki pravi, da bi moral imeti zagotovljena sredstva za preživljanje, pri čemer ta sredstva mesečno ne smejo biti nižja od ravni, določene za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči.
Odvetnik: Absurdna interpretacija
Avdićev odvetnik Dino Bauk, ki te dni pripravlja pritožbo na ministrstvo za notranje zadeve, je prepričan, da se bo najkasneje na upravnem sodišču zadeva obrnila v korist prosilca. Upravna enota je namreč izhajajoč iz prakse opredelila, da neobdavčenega prihodka samozaposlenega ne more šteti v sredstva za preživljanje. »Kar seveda ne drži, vsak samozaposleni nedvomno prosto razpolaga tudi z neobdavčenim prihodkom za kritje takih in drugačnih stroškov, ki ne nazadnje niso nikjer definirani, kaj naj bi bili. Pri normiranih odhodkih gre za davčno ugodnost kulturnemu delavcu, ki mu seveda ne bi smela biti na drugi strani v breme v nekem drugem upravnem postopku, še posebno ne v takem, ki zadeva tako temeljno pravico, kot je pravica do prebivališča in združitve družine.«
Bauk poudarja, da upravni enoti takega postopanja ne nalaga noben predpis, pač pa zgolj utečena lastna praksa oziroma interna navodila. »Nikjer ni izrecno navedeno, da se priznanih normiranih odhodkov ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju zadostnih sredstev za preživljanje samozaposlenega, to je stvar interpretacije upravne enote.« Bauka čudi, da upravna enota vztraja pri svoji interpretaciji, četudi ta očitno daje absurden rezultat. S tovrstno interpretacijo namreč skoraj nihče izmed samozaposlenih kulturnikov v Sloveniji ne bi mogel izkazati, da si z delom v kulturi zagotavlja zadostna sredstva za preživljanje.
V resnici so povprečna slovenska družina
Morebitna izguba podlage za bivanje v Sloveniji in Avdićeva selitev nazaj v Bosno bi za njegovo družino pomenila, da bi po novem tričlanska družina imela še manj razpoložljivih sredstev za preživljanje. Zato je na mestu vprašanje, ali tiste, ki so vodili postopek, v resnici skrbi to, ali imajo Avdićevi dovolj sredstev za preživljanje. Odvetnik pravi: »Če bi dejansko preverjali, ali imajo Avdićevi dovolj sredstev za preživljanje, bi morali ugotoviti, da jih imajo: so oblečeni, hodijo v šolo, jedo, se grejejo, plačujejo najemnino, vrtec. Mimo dejstva, da ta družina ima dovolj sredstev za preživljanje, organi ne bodo mogli, ko bodo končno pomislili, kaj je tisto, kar jim 128. člen zakona o tujcih nalaga ugotoviti. Posebno, ker se odloča o tako pomembni, elementarni ustavni pravici, kot je dovoljenje za prebivanje in združitev družine.«
Bauk pravi, da so uradniki doslej primer očitno prelagali drug na drugega in za njegovo rešitev, kot kaže, nihče ni želel prevzeti odgovornosti, kar je razvidno tudi iz tega, da postopek teče že več kot eno leto. Avdiću so med drugim svetovali, da si sam pomaga tako, da prikaže kak drug dohodek – lahko bi mu kdor koli nakazal manjkajoči denar, celo sredstva, ki jih ima morebiti na osebnem računu, bi lahko prikazoval kot »drug vir dohodka«. Odvetnik v pritožbenem postopku računa na razum in na ugotavljanje dejanskega stanja, ki bo pokazalo, da Avdićevi živijo kot čisto povprečna slovenska družina.
Mojca Pišek
