»Naj požene zemlja zelenino, bilje, ki rodi seme...« tako nekako je velel bog tretji dan svojega ustvarjalskega pohoda. Četrti dan so v vodah že mrgolele morske živali, nebu pa so zavladale ptice. Vsaj tako menijo zagovorniki teorije inteligentnega načrta, ki je marsikje bolj priljubljena od teorije nastanka življenja iz prvobitne juhe, katero sta energija strel in gromozanski ščepec sreče začinila do te mere, da se je v njej zanetila iskrica življenja.

Bog in sreča sta torej glavna protagonista v dveh prevladujočih teorijah o nastanku življenja na Zemlji, toda kmalu morda ne bo več tako. Jeremy England, 33-letni profesor asistent na bostonski univerzi MIT (Massachusetts Institute of Technology), v svoji teoriji namreč ugotavlja, da je nastanek življenja v bistvu neizbežen, zgolj posledica najosnovnejših zakonov narave – podobno kot je jasno, da se bo kamen kotalil proti dolini, če ga porinemo po klancu. Njegove ideje so revolucionarne, številni znanstveniki so mu zato že nadeli laskavi vzdevek, naslednji Charles Darwin.

Ortodoksni jud, ki išče ključ do nastanka življenja

England je genij nepočesanih las, v tem pogledu ga je praktično nemogoče ločiti od preostalih profesorjev fizike. Od kolegov se morda najočitneje razlikuje po tem, da je ortodoksni jud. Moli trikrat na dan, a vselej ni bilo tako. Nekoč je bil »samo« znanstvenik.

Že od malih nog je razmišljal o velikih vprašanjih. Eden od njegovih prijateljev ga je nedavno spomnil, kako ga je med otroškim igranjem nenadoma pobaral: »Veš, Adam, če so izumrli dinozavri, lahko tudi mi.« England je bil star tri leta. Kot se England sam spominja za spletno revijo Ozy, ga je pri sedmih letih začel prvič resno grabiti strah pred tem, da ve premalo. Pred njim ni bila »varna« nobena knjiga, bral je filozofske in fantazijske knjige, knjige o glasbi, pri devetih letih je prebral Kratko zgodovino časa, opus fizika Stephena Hawkinga. »Ni je povsem razumel, a se je res močno trudil,« je o svojem devetletniku dejal oče Richard, profesor ekonomije. Tudi ko je šlo zares, ga želja po znanju ni minila, izpopolnjeval se je na Harvardu, Oxfordu, Stanfordu in Princetonu.

Iz ne prav verne družine, oče je bil protestant, mama judinja, ga je v objem vere vrgla prva izkušnja z antisemitizmom med študijem na Oxfordu. S podobno vnemo kot med razreševanjem vseh vprašanj, ki mu jih je postavljalo življenje, se je tudi tokrat zatopil v knjige, natančneje v pet Mojzesovih knjig – Toro. Po desetletju natančnega prebiranja, seciranja in tolmačenja besed v judovski sveti knjigi je še vedno prepričan, da je znanost tista, ki pojasnjuje in napoveduje pojave. S svojim pikolovskim študijskim pristopom pa je morda celo zadal smrtni udarec eni od konkurenčnih teorij o nastanku življenja. Prevodi svetih knjig so po njegovo namreč izredno pomanjkljivi. Lep primer je »kreacija«, ki je po Englandovo ne bi smeli razumeti kot stvaritev življenja in Zemlje, temveč zgolj kot njeno poimenovanje. Večni boj med znanostjo in duhovnostjo Englanda več kot očitno ne ovira pri odstiranju tančice skrivnosti pred enim najbolj polarizirajočih vprašanj, ki si jih zastavlja človeštvo – vprašanja o izvoru življenja.

V nastanku življenja ni naključij

England je v svoji teoriji o izvoru življenja poiskal odgovor v zakonih fizike, natančneje v termodinamiki. Poenostavljeno pravi, da se bodo naključni atomi v ustreznih razmerah sčasoma sami od sebe organizirali tako, da bodo energetsko najučinkovitejši. Isti atomi se bodo v določenem času, če bodo seveda izpostavljeni ravno pravšnji količini energije, močno približali nečemu, kar bi lahko poimenovali življenje. »Če dovolj dolgo osvetljuješ naključni šop atomov, ne smeš biti presenečen, ko dobiš rastlino,« je dejal England. »Ljudje si domišljajo, da je izvor življenja redek pojav,« je dejal eden od profesorjev, navdušenih nad Englandovim delom, in dodal: »Življenje, kot ga razlaga Jeremy, je posledica fizikalnih zakonov, tu ni naključij.« Življenje se pravzaprav mora zgoditi, nenavadno bi bilo, če se ne bi.

Nekoliko nenavadna ali za nekatere celo čudna ideja žanje veliko mero odobravanja v strokovnih krogih. Če je Charles Darwin svetu pojasnil izvor človeka prek mehanizma evolucije, England postavlja temelje nastanku življenja. Med čakajočimi na nov gromozanski znanstveni preboj, ki naj bi se zgodil vsakih 30 let, je teorija izvora življenja obetaven kandidat, a pred Englandom je še dolga pot dokazovanja domnev in dognanj.

Prav tako je nemogoče trditi, da bo novi Darwin izpodrinil viktorijanskega bradatega modreca. Englandova teorija je prej podlaga za darvinizem kot pa njegova konkurenca. Darwinova teorija o evoluciji z naravno selekcijo podaja čvrsto razlago življenja na ravni genov in populacij. »Vsekakor ne trdim, da so bile Darwinove ideje napačne, prav nasprotno,« je poudaril England in dodal: »Z gledišča fizike je darvinizem poseben primer nekega veliko bolj splošnega fenomena.«