»Če bi bil dve leti mlajši, bi se zaradi boljšega tekmovalnega programa odločil za francosko ekipo Marseille Delko KTM ali za novomeško Adrio Mobil, tako pa je bila ameriška ekipa Lupus s finančne plati bolj logična izbira,« je razloge, kaj je pretehtalo pri podpisu pogodbe, razkril Jure Kocjan, 31-letni reprezentant, ki je med slovenskimi profesionalnimi kolesarji med zadnjimi uredil svoj status za sezono 2016. Prav tako še Grega Bole (Vini Fantini), Aldo Ilešič (Astellas), Rok Korošec (Radenska) in kot največja posebnost – bivši nordijski kombinatorec Matej Drinovec (Adria Mobil).
Izkušeni Kocjan razkriva ozadje. »Dogovarjal sem se z Adrio Mobilom, a sem konec septembra njihovo ponudbo zavrnil. Ne zaradi tega, ker bi bilo breme po odlični sezoni, ki so jo imeli z Markom Kumpom, preveliko,« pravi. »Pri 25 letih bi tvegal, zdaj bolj gledam na druge stvari. Lupus je tipična ameriška ekipa. Vodi in financira jo lastnik računalniškega podjetja, ki se ukvarja s programi za zaščito, ime Lupus pa ima ekipa po njegovi fundaciji, ki financira raziskave te avtoimunske bolezni, ki prizadene vezivno tkivo. Vrhunec za ekipo bi bilo povabilo na dirko po Kaliforniji, največjo v ZDA. A to bo težko, ker ekipa po imenih ni dovolj močna, povabilo pa bi bilo tudi za milijonarja verjetno prevelik finančni strošek.«
V zakulisju je pred mesecem dni veliko pozornosti pritegnilo razkritje italijanske prakse, da morajo kolesarji, ki želijo pogodbo, kar sami prispevati denar oziroma sponzorja. Kocjan pritrdi: »Ta italijanska praksa je znana in resnična. Ekipe z dobro pogodbo pridobijo nekaj močnih kolesarjev, ki so okostje ekipe, preostali pa dobijo pogodbo, če sami prinesejo denar. V Ameriki so resnejši, a se kljub temu lahko zgodi, da ostane le pri obljubah. Tudi pri meni je bilo pol leta tako. Nikoli ni mogoče izključiti možnosti, da bo glavni finančni vir končal sponzorstvo, kot se je zaradi prodaje podjetja zgodilo v primeru SmartStop. Še najzanesljivejši pokrovitelji v kolesarstvu so proizvajalci zdravil.« Kocjan izpostavlja razliko med Evropo in ZDA: »Znano je, da v ekipah drugega razreda UCI gledajo predvsem na kolesarje z domačega trga, a Slovenci nismo zanimivi za Italijane, Francoze, Ruse, severnjake, nikogar. V ZDA manj gledajo na to, od kod prihajaš, temveč bolj na to, kaj zmoreš.«
