Nekoliko drugačni so nagibi Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Pevka Katja Konvalinka, ki ga vodi, skorajda skuša živeti opero. Iznajdljivo se povezuje z raznovrstnimi producenti, pred kratkim tudi z ljubljansko Opero, sam pa vidim vrednost SKGG ravno v oddaljenosti od zavodskega okrilja, v tvegani kondiciji operne vneme z razponom od oživljenih zgodovinskih posebnosti do uprizarjanja novih domačih stvaritev. Tudi za Tomaža Sveteta je značilna specifična vnema, namreč za komponiranje oper; za SKGG je napisal že drugo. Junak našega časa nadaljuje ustvarjalčevo privrženost literarni in angažirani operi. Libreto je oblikoval skladatelj – v preširokem razgledu k Lermontovu in »odvečni osebnosti«, pa tudi k nadrobljenim, aktualistično površinskim dodatkom.
Všečen junak našega časa
Novo delo se posveča »stari« modernistični temi vrženosti v svet brez smisla, vendar je razcepljeno med tehtnost izhodiščnega namena, zunanjo željo po aktualnosti in odločitev za bolj ublažen kakor humorno priostren glasbeni izraz, ki (nehote) prilagaja sporočilnost Różewiczeve dramske predloge današnjemu »porabniku«. Tako se Junak, še zlasti v kontekstu skladateljeve siceršnje ekspresivno zgoščene ustvarjalnosti, spušča prek glasbenih klišejev proti postmodernistični montaži oziroma farsoidnemu le-še-odmevu eksistencialne problematike, a tudi umetnostne drže, ki ji je (bila) kos. Šibkost Junaka je torej to, da je preveč všečen današnjemu času.
Režiserka Kaja Tokuhisa je pripravila stilizirano skopo oziroma mehansko mizansceno (s posamičnimi kostumskimi izvržki »absurdnega«). Ob pevcih – izstopila sta Klemen Torkar kot Junak v nekem skoraj naivnem odsevu lirskotenorskega koda ter Barbara Sorč (pevka razkošnega, a žal tudi neurejenega glasu) – je nosil izvedbo Godalni kvartet Feguš, Simon Dvoršak pa jo je zanesljivo vodil. Kljub zapisanim pripombam je projekt vreden pohvale, sploh če upoštevamo skromnost produkcijskega okvira.
Črna luknja osmišljenosti
Mislim, da omenjenemu koncertu ameriške modernistične in sodobne glasbe ni šlo za antologijsko merodajnost, čeprav je med drugim ponudil antologijska dela, večinoma v kronološkem zaporedju, z začetkom pri očetu ameriške napredne »predelovalne« odprtosti (za žanre, izročila, sociološko-glasbene tipe) Charlesu Ivesu, ki je prvi prestregel tudi človeško negotovost v novem času. Ali se je dogodek od začetne povednosti Neodgovorjenega vprašanjaprevešal v skladateljsko sliko današnjega precej bolj spraznjenega obdobja? No, končal se je z Reichom, z glasbo, ki požira osmišljeni čas kot črna luknja; vmes se je posvetil tudi nekoliko barvitejši »krajinski« različici statičnega valovanja (John Luther Adams) in postrepetitivni smeri.
Prihodnji izziv ob katerem koli širšem sodobnem ameriškem večeru je jasen – speljati spored mimo minimalizma, k (morebitnim) »zadnjim čudežem v globaliziranem svetu«, torej estetskim prispevkom, ki se dvigajo nad umetniškoprometne matrice povpraševanja in ponudbe. Mimogrede, sintagma iz narekovajev je Holligerjev poklon Carterjevi glasbi. Carterjev pesemski cikel Tempo e Tempi izvedbeno sicer ni postal vrh večera; veliko močnejši vtis je pustil, denimo, »predtonski« in medstrunski zvočni oblak Cowellove Sojenice, z izvajalko Ingrid Mačus.
