Boris Hajdinjak, profesor zgodovine: Slovenija ni zdaj in tudi nikoli ni bila zakotje

Tisto, kar je bilo v zraku, je bilo prisotno povsod po Evropi: začetek razkroja dotlej značilne tridelne delitve družbe na duhovščino, ki moli in je zato izobražena, plemstvo, ki se vojskuje in zato vlada, ter vse druge – razen Judov in od 15. stoletja Romov. Prav v desetletjih pred puntom se je tudi v prostoru današnje Slovenije družba začela spreminjati zaradi kapitalizma, ki je namesto blagovno-denarnega gospodarstva uvajal denarno gospodarstvo. Glede na to, da je na območju današnje Slovenije takrat več kot 90 odstotkov ljudi živelo na podložniških kmetijah, so na večino najbolj vplivale spremembe do takrat gospodarsko zaključenih zemljiških gospostev. Ta so morala postati dobičkonosnejša. Breme za to reorganizacijo so zemljiški gospodje seveda nalagali svojim podložnikom. Glavna dajatev podložnikov je bila pravda. Zato je glavno geslo upora leta 1515 »stara pravda« pomenilo boj proti novim posegom zemljiških gospodov v organizacijo zemljiškega gospostva ter upor proti novim dajatvam in tlaki. Tako je to geslo tudi dokaz, da kljub želji marksističnih zgodovinarjev, da bi v uporu videli poskus revolucije, tega v kmečkem uporu leta 1515 ne moremo videti. Kmečki upori na prehodu iz srednjega v novi vek, tako tudi slovenski leta 1515, so biči začetek dolgotrajnega procesa demokratizacije.

Slovenske posebnosti ob kmečkem uporu 1515 so bile posledice objektivnih okoliščin: stalna turška nevarnost, vojne z Beneško republiko in odpravljanje posledic potresa leta 1511. Veliko je k uporu prispevalo veliko število gospostev leta 1456 izumrlih grofov Celjskih, ki so jih podedovali Habsburžani in so jih nato večinoma zastavili svojim kreditodajalcem. Prav na zastavljenih gospostvih, danes bi temu rekli »javno-zasebnih partnerstvih«, so bili podložniki najbolj obremenjeni. Posamezni, še posebno pohlepni zemljiški gospodi so bili pomembni lokalno, nikakor pa niso mogli biti ključni za izbruh tako obsežnega upora. Kaže, da je k izbruhu upora mnogo bolj prispeval »odiralec kmetov« Jurij Egk, dolgoletni vicedom Kranjske. Ta se je s pomočjo na dvoru vplivnih sorodnikov očitno prisesal na vladarjeve, danes bi rekli javne dohodke.

Zelo verjetno je na slovenske sodobnike naredil velik vtis tudi upor na Ogrskem leta 1514. Mogoče je bil povod za upor delovanje župnika iz Ribnice na Dolenjskem, ki je konec leta 1514 pridigal proti cesarskemu urbarskemu davku, ki ga je cesar kot zemljiški posestnik dodatno naložil kmetom svojih gospostev. Gospostvo Ribnica je dobil v upravo novi vicedom Kranjske Erazem Braunwart, ki kmetov ni pomiril. Nasprotno, primer ribniških podložnikov je v upor v začetku leta 1515 potegnil podložnike sosednjega gospostva Kočevje in bolj oddaljenega Gamberka.

To je bilo mogoče predvsem zato, ker so imeli zelo močan motiv: razmere, ki niso nikogar puščale brezbrižnega. Sicer pa velja opozoriti, da se kmetom na začetku 16. stoletja miselna obzorja nikakor niso končala z mejo domače vasi. Zaradi zgoraj omenjenih razlogov so trgovali in zato so morali potovati vsaj do najbližjega trga ali mesta. Tudi pojav tiska in z njim nastalih letakov je vplival na boljše poznavanje razmer, danes bi rekli na splošno izobrazbo sicer nepismenih kmetov. Menim, da so k motivaciji za upor pomembno prispevali tudi bolj ali manj izobraženi duhovniki, ki so živeli med kmeti in so bili večinoma domačega rodu. Za slovensko zgodovino izredno pomembni Primož Trubar je svojo prvo izobrazbo dobil od domačega duhovnika, ko je še živel na Rašici. Pa še nekaj velja poudariti: prostor današnje Slovenije ni bil, tako kot ni danes, nikakršno zakotje, saj je bil med dvema takratnima evropsko pomembnima središčema, Dunajem in Benetkami.

Osebno so me kmečki upori pritegnili zaradi svojega pomena za prej omenjeni nadaljnji razvoj evropske zgodovine. Kmečki upor leta 1515 me je še posebno pritegnil zato, ker gre za enega najmnožičnejših in srednjeevropsko najodmevnejših dogodkov slovenske zgodovine, ki pa skoraj ni prisoten v zavesti večine današnjih Slovencev. To je gotovo povezano tudi z brezbrižnostjo slovenskih državnih organov glede starejše slovenske zgodovine. Takšna brezbrižnost je glede na prevlado vsaj po imenu ljudskih in levih strank v današnjem slovenskem političnem prostoru zelo nenavadna. Dobro bi bilo, da bi se spomnili, kdo je zgradil dvorec Brdo pri Kranju. Velja pa poudariti, da imajo do kmečkih uporov izrazito pozitivnejši odnos lokalni politiki, kar lahko podkrepim s konkretnim primerom posavskih občin ob letošnji 500. obletnici upora leta 1515.

Cinizem, ki je sicer po mojem mnenju v slovenskem javnem prostoru zelo pogost, že po definiciji prezira kar koli. Kako naj torej Slovencem, za katere ni nikoli nič dovolj dobro, dopovemo, da je pomembneje narediti nekaj kot nič? Recimo – vemo, da je cesar pred uporom leta 1515 ustanovil komisijo, ki naj bi ga preprečila. Komisija upora ni preprečila in tudi nova komisija, ki je nastala po uporu, ni čez noč spremenila razmer. Če poenostavim: kmetje so na koncu zmagali.

To pa gotovo. Pomembna je zlasti pesem, ki jo je v nemščini verjetno napisal neki izobraženi landsknehtovski udeleženec bitke pri Celju, sicer največje bitke upora leta 1515. Njen naslov je v prevodu Nova pesem o kranjskih kmetih in je bila natisnjena na letaku, kar pomeni, da je imela podoben namen, kot ga ima danes časopis. Letak ni vreden pozornosti samo zato, ker so se v njem ohranile prve slovenske tiskane besede »stara pravda« in »le vkup, uboga gmajna«. Pesem govori o bitki pri Celju, ki je del Štajerske, v naslovu pa kmete s tega območja imenuje kranjski kmetje. Gre za še do 19. stoletja rabljeno istovetenje Kranjcev s Slovenci. Pesem je takšna zato, ker je upor zajel ne samo deželo Kranjsko, temveč tudi Štajersko, Koroško in Goriško, torej velik del ozemlja, poseljenega s »Kranjci«. Te ljudi leta 1550 Trubar prvi imenuje Slovenci. Kljub temu velja spomniti, da je bilo eno izmed žarišč upora Kočevsko, poseljeno z nemško govorečimi Kočevarji, in da so se uporu pridružila tudi nekatera nemška območja Koroške in Štajerske. Ti značilnosti upora 1515, gre namreč za enega izmed »rojstnih trenutkov« Slovencev kot naroda, sta tudi najboljša dokaza, zakaj je pomembno slaviti njegovo 500. obletnico. Tudi prve slovenske tiskane besede si zaslužijo sodobni razmislek, saj so, če uporabim moderen izraz, politični program. Uporniki so zahtevali stare dajatve oziroma nižje davke in racionalnejšo porabo denarja družbene elite. Drugo geslo je poziv k političnemu povezovanju in delovanju. Dokler so ljudje, čeprav aktivni, nepovezani ali pa dokler je večina ljudi pasivnih, ni mogoče pričakovati sprememb v korist ljudstva.