Na kinologijo se »spozna« vsak, ki ima psa, ga je nekoč imel ali pa ima znanca s psom, novopečeni lastniki pa zato ne vedo, komu lahko zaupajo, ko poslušajo najrazličnejše nasvete o vzgoji psa. Informacij ni težko dobiti, predvsem na spletu, težje je dobiti prave informacije, lastniki pa se morajo zavedati tudi, da za to, da nekdo postane »strokovnjak« v kinologiji, žal ni potrebno veliko.
Prej začnemo, manj bo težav
Prvi mit, s katerim se srečujemo pri lastnikih psov, je ta, da mislijo, da psa začnemo vzgajati, ko malce dozori. Nekateri svetujejo, da počakamo do dopolnjenih štirih mesecev, drugi do dopolnjenega prvega leta. To seveda ni pravilno. V naravi samica ne čaka z učenjem in vzgojo, ampak spontano vzgaja od prvega dne, ko mladički pridejo na svet. Zato je nespametno čakati na določeno starost psa, saj je ta pripravljen na učenje že ob prihodu v dom oziroma že prej. Zakaj je ta mit nastal? Včasih, še nedavno, so pse učili s prisilo. V praksi pa so spoznali, da lahko pri nezrelem psu s silo naredijo precej škode, zato so počakali, da je pes dozorel. Z uporabo pozitivne motivacije ta ovira odpade in je učni proces treba začeti čim prej. Prej začnemo, manj bo težav.
Drugi mit, s katerim so obremenjeni pasji lastniki, je ta, da naj bi za trening potrebovali točno določeno opremo, običajno pa med obvezno opremo sodi zatezna ovratnica. Katera koli oprema je lahko super pripomoček pri treningu, a nikoli ne more biti temelj sistema, po katerem učimo. Kadar kdo omenja posebno ovratnico, ki dela čudeže, takoj vem, da se na učni proces psa ne spozna oziroma potrošnike namenoma zavaja. Nekaj opreme vendarle potrebujemo, vendar ne bo bistveno vplivala na učni proces, nikoli pa ne sme biti njen cilj ustrahovanje psa. Za uspeh so pomembnejši drugi dejavniki, kot sta dober sistem dela in čas.
Do avtoritete brez sile
Tretji mit je, da tisti, ki je že imel psa, zna vzgajati. To, da je lastnik že imel psa, mu je lahko v pomoč, največkrat pa predstavlja oviro. Zakaj? Lastniki novega psa primerjajo s prejšnjim, čeprav nista enaka, pa četudi sta enake pasme. Od takrat, ko so vzgajali prejšnjega psa, do danes je minilo nekaj časa, medtem pa so se prijemi v vzgoji in šolanju psov toliko spremenili, da je staro znanje bolj ali manj neuporabno. Poleg tega so pozabili, kako je imeti mladička, zato od mladega psa pričakujejo vedenje, ki ga je kazal prejšnji pes, in imajo previsoka pričakovanja.
Še eno napačno mišljenje je, da avtoriteto pridobivamo s silo. Avtoriteto se sicer lahko poskuša pridobivati s silo, a rezultat ne bo avtoriteta v pravem pomenu besede. Avtoriteta ne pomeni, da se pes lastnika boji in prestrašeno hodi za njim. Prav tako ne pomeni, da pes dela nekaj zgolj zato, da bi se izognil bolečini. Avtoriteta pomeni, da pes lastnika spoštuje in z veseljem dela to, kar ta od njega pričakuje. Takšno avtoriteto se da zgraditi predvsem z delom za odnos, zaupanje, skupno harmonijo, torej na dobrem sistemu dela s psom.
Nazadnje še to: pasja šola ni nadomestek za vzgojo, saj ta ne zajema kaj dosti vzgajanja. Vzgoja je precej širši in kompleksnejši pojem, ki zajema odnos, komunikacijo, učne procese, pasjo psihologijo in s tem tudi kompleksne vaje. Šolanje psa pa pomeni trening določenih vaj poslušnosti, ki v realnem življenju največkrat ne igrajo pomembne vloge. Zato je pomembneje, da se lastniki ukvarjajo z vzgojo, če želijo vzgojenega psa, ki ga bodo pozneje po želji lahko izšolali za določeno pasjo športno disciplino. Lahko pa imajo tudi šolanega psa, ki ni vzgojen, a mislim, da v tem primeru ne bodo zadovoljni.
Alfakan Telefon: 070 853 113
E-pošta: info@alfakan.si
instagram: #alfakan
