»S kom bom 5. januarja 2016 podpisal pogodbo o dobavi lesa za prihodnjih dvanajst mesecev?« je zaradi korenitega spreminjanja sistema gospodarjenja z državnimi gozdovi direktor kočevskega podjetja Amles Boštjan Mihelič nedavno javno vprašal državnega sekretarja za gozdarstvo na kmetijskem ministrstvu Miho Marenčeta. Odgovora ni dobil, se je pa vprašani začudil, zakaj podjetnika zanima ravno ta datum. Toda kot eden od soavtorjev osnutka zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi in ustanavljanja državnega podjetja Slovenski državni gozdovi, d. o. o., bi državni sekretar moral vedeti, da se poslovne pogodbe – tudi o dobavi lesa – sklepajo v začetku leta. A ker politika 30. junija ukinja koncesije za izkoriščanje državnih gozdov in ustanavlja novo državno družbo, podjetja, ki so les doslej kupovala od koncesionarjev, še ne vedo, koliko surovine bodo sploh imela na voljo prihodnje leto.

S kupci se pogovarja s figo v žepu

»Petega januarja nam potečejo enoletne pogodbe o dobavi lesa, ki jih imamo sklenjene s tremi koncesionarji. Nove pogodbe za naslednjih dvanajst mesecev se podpisujejo v začetku leta, vendar trenutno nimamo nobenih informacij, ali jih bomo sploh lahko podpisali in za kakšno obdobje. Zelo nas skrbi, kaj bo z dobavo lesa po novem letu, kaj šele po 30. juniju 2016, ko se konča 20-letno koncesijsko obdobje,« pravi Mihelič, ki ima žago in tudi proizvaja polizdelke za potrebe pohištvene industrije.

Okoli 90 odstotkov kupcev ima v tujini, vendar se z njimi zaradi velike nedorečenosti pri spreminjanju gospodarjenja z državnimi gozdovi o prihodnjem sodelovanju pogovarja s figo žepu. »Ne morem jim zagotoviti, kako bo z dobavo v letu 2016, saj smo zelo odvisni od lesa iz državnih gozdov. Ta je certificiran po standardu SFC (ta je jamstvo za vzorno in trajnostno gospodarjenje z gozdovi, op. p.), ki ga zahtevajo naši kupci v tujini, les iz zasebnih gozdov pa tega certifikata nima, zato za nas ne pride v poštev,« pravi.

Po letu 1980 so nas Avstrijci začeli prehitevati

Politiki slovenski lesnopredelovalni industriji obljubljajo, da bo v prihodnje veliko lažje prišla do lesa iz državnih gozdov, vendar ne povedo, na kakšen način. Mihelič tem obljubam ne verjame. »V skladu z evropsko zakonodajo bo imel dostop do surovine iz državnih gozdov najboljši ponudnik. Kdor lesa ni zmožen plačati po ceni, ki velja na trgu, ga ne bo dobil. Ni namreč legalnih predpisov, ki bi lokalni industriji omogočali, da bi prednostno dobivala surovino, zato predvidevam, da jo bo država prodajala tistemu, ki bo zanjo pripravljen plačati več,« ocenjuje Mihelič.

Naš sogovornik dvomi tudi o napovedih politikov, da si bo slovenska lesnopredelovalna industrija zaradi drugačnega gospodarjenja z državnimi gozdovi znova opomogla. »To panogo smo v Sloveniji načrtno uničevali dvajset let in približno toliko časa je treba, da okreva. Leta 1980 smo bili na tem področju pred Avstrijci, potem smo začeli z lesom delati kot svinja z mehom, kar so sosednje države izkoristile, začele so vlagati v panogo in les načrtno črpati iz Slovenije. Italija in Avstrija sta v tem trenutku za nas nedosegljivi,« je prepričan Boštjan Mihelič.