Minule tri tedne so se predvsem v prestolnicah starih držav članic preigravale možnosti, kako vendarle še rešiti schengen. Razmišljanja so bila precej podobna tistim med grško dolžniško krizo. Tako kot so si panične članice EU rešitev evrskega območja predstavljale z začasno izključitvijo Grčije iz evra, so tudi ohranitev schengenskega območja videle v vsaj polletnem suspenzu Grčije iz schengenskega prostora. Od Haaga do Berlina se je prav tako oblikovala koalicija petih držav, ki so obliž za prosti pretok ljudi in blaga videle v oblikovanju ožjega mini schengna, iz katerega bi iztisnili 21 članic območja. A vsa ta schengenska drama, v kateri so mnogi evropski politiki celo že prepoznali obrise razpada evrskega območja in Evropske unije, je bila krepko prenapihnjena. Še enkrat se je namreč izkazalo, da je bil evropski politični projekt z njenimi temeljnimi dokumenti spisan za večnost in dobre čase. Evropska schengenska (pa tudi evrska) družina vzdrži ali pade skupaj. Ker sploh ne obstaja možnost izključitve države iz schengenskega območja, so preigravanja za preoblikovanje schengenskega prostora predstavljala zgolj močan politični pritisk na Atene, da spremenijo svojo politiko mejnega nadzora. Po sklenitvi janičarskega načrta s Turčijo za zajezitev migracij je bilo za Bruselj ključno, da svoj del nalog evropskega begunskega policista na drugi strani Egejskega morja opravijo tudi Grki.

Grožnje z izgonom Grčije iz schengna so bile dobro insceniran opomin starih držav, naslovljen na več prejemnikov. Ob Grčiji so se namreč za trenutek zdramile tudi do delitve migracijskih bremen nesolidarnostne vzhodno- in srednjeevropske države, kjer pri vse večjem bohotenju nacionalistične politike zmanjkuje prostora za skupne evropske ideale. Toda strah pred negativnimi gospodarskimi posledicami zaradi padca schengna ni poskrbel za prevrednotenje temeljnih usmeritev od Budimpešte do Varšave. Slovaška in Madžarska sta proti evropski politiki delitve migracijskih bremen minuli teden vložili tožbo na sodišču Evropske unije in tako zabili pravna žeblja v krsto evropskega kvotnega sistema za preselitev beguncev iz Italije in Grčije.

Politična preigravanja o schengnu dobro ponazarjajo vse ostrejše delitve znotraj Evropske unije. Države članice že mesece niso zmožne uresničiti svojih temeljnih solidarnostnih zavez s tistimi članicami integracije, ki so se kot ciljne države znašle pred velikimi migracijskimi izzivi. Trdnjava Evropa se namesto razprav o novih zakonitih načinih preseljevanja in demistifikacije strahu pred begunci raje osredotoča na nove varnostne ukrepe, ki postajajo glavno vezivno tkivo razglašene integracije. V evropski komisiji že pilijo spremembe schengenskega zakonika, po katerih bi države članice v izrednih razmerah nadzor svojih zunanjih meja morale prepustiti evropski agenciji Frontex. Prenos suverenosti mejnega nadzora na Bruselj bi v normalnih razmerah moral predstavljati zadnjo epizodo procesa federalizacije Evrope. Zdaj načeloma najtežji del odpovedovanja nacionalnim pristojnostim pomeni zgolj še eno rešilno bilko Evropske unije.