V juniorski sekciji orkestra SOS je 40 mladih saksofonistov, peščica iz Ljubljane, večina iz Štajerske in Primorske. Trinajstletni Vid Velnar iz Gornje Radgone je tisto jutro vstal že ob pol šestih, da je bil pravi čas na vajah na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Orkestru se je pridružil pred letom in pol. »Zdi sem mi super, ker se družimo, igramo saksofon in vadimo. Imamo odlične profesorje, skladbe pa so drugačne kot v glasbeni šoli, bolj moderne,« pove. Enajstletno Majo Vinko so starši pripeljali iz Trzina, tudi njej se zdijo profesorji in skladbe imenitni, rada je v orkestru in rada nastopa, zato se še posebno veseli januarskega koncerta na Bledu. »Trenutno igram na učiteljev saksofon, ker je moj na popravilu, ampak zvenita zelo podobno,« me pouči.

Veliko dobre družbe in tudi dovolj deklic sta le dva od razlogov, zakaj na vaje rad pride tudi 14-letni Tadej Pance, ki je že napredoval v višjo juniorsko sekcijo: »Izkušnja je zelo koristna, saj se vsi skupaj razvijamo. Konkurenca je velika, srečujemo se tudi na tekmovanjih. V orkestru sem se spoznal tudi z drugimi vrstami saksofona, recimo z baritonskim, v glasbeni šoli namreč igram na altovskega.«

Sodelovanje otrok v orkestru za starše finančno ni prevelik zalogaj, zagotavlja Katja Mihelj Nagode, mama mladega saksofonista Mateja, sploh ker je »izkupiček« tako vsestranski: »S tem orkestrom se je mojemu sinu odprl svet na področju saksofona, čeprav je že prej sodeloval v pihalnem orkestru glasbene šole. Energija orkestra ga je tako navdušila, da želi nadaljevati študij saksofona.« K dobrim izkušnjam pripomorejo tudi gostovanja v tujini, letos so igrali na dunajski univerzi in v Beogradu tamkajšnjim otrokom iz vrtcev.

Nekateri so želeli več

SOS je nastal na pobudo mojstra Roberta Buttusa, snovalca nove znamke saksofonov Sequoia, kjer je strokovni svetovalec tudi profesor in magister saksofona Lev Pupis, in za promocijske namene so najprej sestavili orkester iz uveljavljenih saksofonistov iz Slovenije, Hrvaške in Poljske. Prvi koncert so imeli na mednarodnem srečanju saksofonistov v Novi Gorici, v priložnostno zasnovanem orkestru pa se je hitro pokazalo, da nekateri želijo več. Pupis je zdaj njihov koncertni mojster, program pa snujejo v ožjem koncertnem odboru, v katerem so še drugi vidni saksofonisti, kot so Matjaž Drevenšek, Betka Bizjak Kotnik, Rok Vovk.

Začeli so torej s profesionalnim orkestrom, in ker so vsi inštrumentalisti tudi profesorji, so ustanovili še podmladek. Otroci po dveh letih učenja že lahko začnejo igrati v najmlajši selekciji, sčasoma napredujejo k boljši skupini, in če nadaljujejo šolanje na konservatoriju, lahko igrajo še v šolskem ansamblu saksofonistov. Pozneje na akademiji se lahko pridružijo saksofonskemu ansamblu akademije, po zaključku študija pa so spet vabljeni v orkester SOS. Ker nekateri študija ne nadaljujejo, razmišljajo še o »hobi« orkestru SOS.

V začetku so bili pomisleki, čemu spodbujati množično igranje saksofona, če je saksofonistov pri nas že dovolj. »Vendar s tem, ko spodbujamo množičnost, delamo uslugo sebi, saj s tem vzgajamo tudi svoje bodoče poslušalce,« je prepričan Lev Pupis.

Saksofon v klasični glasbi

Saksofon kot inštrument je Adolf Sax zasnoval kot klasično glasbilo, vendar je svoj sloves doživel v jazzu in popu, in klasično izobraženi glasbeniki se zdaj borijo za ponovno prepoznavnost saksofona v klasični glasbi. Vseeno pa je del repertoarja orkestra SOS tudi jazz. Tretji fokus je na novi glasbi in spodbujanju pisanja skladb za njihov orkester.