Na makedonsko-grški meji se odvijajo tragični prizori. Makedonija na meji zavrača vse begunce, ki ne prihajajo iz Sirije, Iraka in Afganistana, zato je več tisoč ljudi obtičalo na mejnem območju. Mnogi so začeli gladovno stavkati, skupine beguncev so večkrat poskušale prebiti ograjo, ki so jo za usmerjanje v minulih tednih zgradile makedonske varnostne sile. »Tukaj je danes mirno, a situacija je tragična,« je iz grškega Idomenija, kjer je mejni prehod z Makedonijo (pri Gevgeliji), včeraj sporočila naša sodelavka Chrissi Wilkens. »Policija begunce, ki niso iz Iraka, Sirije ali Afganistana, pošilja nazaj v Atene. A vsi vedo, da jih v Atenah ne čaka nič in da bodo morali živeti na ulicah.« Wilkensova poudarja, da so na meji zadržali »prave begunce«. »Tu so ljudje iz Somalije, Eritreje, Sudana, Konga, kristjani iz Irana in tudi prvi begunci iz Jemna.« Države sodijo med najnevarnejše konce sveta, kjer divjajo spopadi, bombardiranja in desetletja trajajoči konflikti. »Nekaj jih je seveda tudi iz držav, kot je Maroko, ki v EU prihajajo predvsem zaradi dela. Doma živijo v revščini,« dodaja.
Vrnitev v notranjost Grčije pa ni rešitev. Država je ekonomsko uničena, azilni sistem pa ne deluje. Vračanje prosilcev za azil v Grčijo je že leta 2011 prepovedalo tudi evropsko sodišče za človekove pravice, saj so razmere za prosilce tam nehumane. »Opazili smo, da se begunci, ki so v stiski, ponovno povezujejo s tihotapci. Tako se bomo očitno spet vrnili k prenatrpanim tovornjakom, v katerih se begunci lahko tudi zadušijo,« pojasnjuje Wilkensova.
Grška in makedonska vlada sta ujeti v primež nasprotujočih si interesov: EU zahteva, da ljudi zadržujeta na meji, a to blokira železniški promet. Zaradi blokade so vse večji pritiski transportnih podjetij, ki grozijo, da bodo – če se meja ne bo odprla – vlake preusmerila. To bi za državi pomenilo izgube milijonskih poslov. »Kot kaže, bo policija jutri začela območje 'čistiti',« pravi Wilkensova. »Ljudem je to postopoma postalo jasno in verjetno se bodo tudi sami umaknili – bodisi nazaj v Atene bodisi se bodo preusmerili k tihotapcem.«
Grčija je podlegla pritiskom
Nezadovoljstvo nad položajem, v katerem se je znašel schengenski prostor, med državami članicami EU ne pojenja. Več notranjih ministrov se je na včerajšnjem zasedanju v Bruslju vnovič zavzelo za krepitev nadzora na grških mejah, prav tam, kjer je schengen uvodoma pokleknil. Pritisk na Grčijo se je v minulih tednih še stopnjeval. Razprave o morebitni vzpostavitvi mini schengna so bile prežete z razmišljanji politikov, da bi lahko Grčijo za pol leta suspendirali iz območja in tako poskušali rešiti obstoj schengenskega območja.
Tik pred srečanjem ministrov se je pojavil še ostrejši razmislek luksemburškega predsedstva EU, po katerem bi države članice lahko vzpostavile kar dvoletni nadzor na notranjih schengenskih mejah. Takšen ukrep v primeru izrednih razmer, ki ogrožajo obstoj schengna, omogoča že obstoječi schengenski zakonik. Vendar se EU za njegovo aktivacijo doslej nikoli ni odločila, države članice pa so uporabljale zgolj možnost, da nadzor na notranjih mejah ponovno uvedejo zgolj za dva ali šest mesecev. Če bi se odločile za uvedbo dvoletnega nadzora zgolj na grških mejah, bi to pomenilo dejansko izključitev Grčije iz schengenskega območja. Obstajala pa je tudi možnost, da bi ukrep poskušali uveljaviti v več državah okoli Nemčije, kamor si želi največ beguncev. Toda kot je po zasedanju notranjih ministrov dejal zunanji minister Luksemburga Jean Asselborn, izključitev posamezne države iz območja sploh ni pravno možna, uporabiti je mogoče le mehanizme začasnih vnovičnih nadzorov notranjih meja. Do pritiska na Grčijo je prihajalo torej le na politični ravni, brez pravnih osnov za izključitev.
A Grčija je še pred zasedanjem podlegla pritiskom in sprejela pomoč EU za upravljanje migracijskega toka. S pomočjo civilnega mehanizma EU bo dobila šotore, grelnike in drugo opremo za nastanitev beguncev. Pri nadzoru zunanje schengenske meje na Egejskem morju ji bodo pomagale Frontexove enote za hitro posredovanje (Rabit), prav tako pa jim bodo priskočile na pomoč pri varovanju meje z Makedonijo.
Zavračanje v nasprotju s pravom
Politika EU do migracij dobiva jasne obrise trdnjave Evropa, ki se ne poskuša zapirati zgolj na morski meji med Grčijo in Turčijo, vse bolj se ograjuje tudi na makedonsko-grški meji. Ali je politika zavračanja beguncev po nacionalnosti neposredna posledica mini vrha EU-Balkan, na katerem so se države vzdolž balkanske migrantske poti dogovorile o upočasnjevanju toka, raziskovalka pri Amnesty International Sian Jones ne more z gotovostjo potrditi. To politiko so začeli izvajati po terorističnih napadih v Parizu, ko so se pojavile informacije, da je vsaj eden od napadalcev v Evropo prispel po balkanski migracijski poti. »Glede na to, da so države na tem vrhu vzpostavile boljše kanale komuniciranja, lahko sklepamo, da so na tak način sprejele tudi te odločitve,« špekulira Jonesova in dodaja, da zagotovo Srbija in Makedonija na svojem ozemlju nista hoteli gostiti tistih beguncev, ki jim v Evropi ne bi dodelili mednarodne zaščite. Zavračanje beguncev, ki ne prihajajo iz omenjene trojice držav, sicer opisuje kot učinek domin dogajanja v Nemčiji. Jonesova je jasna: ločevanje beguncev po nacionalnosti je diskriminatorsko in ni v skladu z mednarodnim pravom: »Vsak ima pravico, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito obravnava na individualni osnovi.«
Množične aretacije v Turčiji
Turška politika se je po sklenitvi dogovora z EU za zajezitev migracij krepko spremenila. Na začetku balkanske migrantske poti so začeli izvajati strožji nadzor nad mejo. Po dobljenem zagotovilu za oživitev turškega pristopnega procesa in finančno pomoč za oskrbo beguncev so Turki že aretirali 3000 migrantov, ki so se želeli odpraviti v Grčijo, in 35 tihotapcev. »Begunski tok iz Sirije je precej presenetil Turčijo, tako kot celotno mednarodno skupnost. Niso pričakovali tako velikega števila beguncev,« se spominja Sirec Adnan Achkar, ki je kot humanitarni delavec dve leti preživel na sirsko-turški meji, pozneje pa je beguncem za nevladno organizacijo Waha international pomagal na grškem otoku Lezbos.
Kot razlaga, v Turčiji sprva ni bilo begunskih taborišč: »Turčija je mislila, da bo kriza kratka. Večina beguncev se je preselila k sorodnikom ali so najeli stanovanja. Ko jim je po nekaj mesecih zmanjkalo denarja, so se bili prisiljeni preseliti v taborišča.« Turčija jim je tam zagotavljala brezplačno prebivanje, elektriko in vodo, toda ljudje so se začeli z 910-kilometrske mejne črte s Sirijo premikati v druge dele države, predvsem v Carigrad, kjer so iskali možnosti za zaslužek. Mnogi so se za premik odločili zaradi nenaklonjenega lokalnega prebivalstva na mejnem območju. Delo v mestih pa je večina morala opravljati nezakonito, saj je Turčija sirskim beguncem doslej izdala zgolj 6000 delovnih dovoljenj. Vse več jih je začelo možnosti za novo življenje iskati tudi v Evropi, kamor so se začeli množično odpravljati čez Egejsko morje.
