Dolgoletni obstoj in uporaba tega člena naj bi nas po uvedbi demokracije torej naredila še posebej občutljive za oblastne represivne posege v osebna mnenja, svoboda govora (in tudi svoboda zmerjanja) pa je postala tako rekoč absolutna – in to najprej ravno v parlamentu. Osebna mnenja so tako postala zasebna last in kot taka nedotakljiva, torej a priori družbeno neškodljiva.
V redkih primerih, ko se je o izbruhih sovražnega govora – oziroma kot so nas sholastično podučili na državnem tožilstvu, »spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« – sploh odločalo, so sodišča njihovo škodljivost merila z nadvse preciznim vatlom »jasne in neposredne ogroženosti zavarovane dobrine«. Kar je pomenilo, da si je pač vsak sodnik po svoje razlagal, ali je zmerjanje ogrozilo »zavarovano dobrino« Roma, geja ali ženske, pa o tem, kdo je bil lahko užaljen ob pošiljanju na pregled mednožja (vse ženske ali zgolj dotična?), ob »trenirkarjih« (vsi v trenirkah ali zgolj tisti južnega rodu?) ali pa ob predlogu pobijanja beguncev (vsi trenutni begunci, vsi nekdanji ali tudi vsi bodoči, torej mi vsi?). Presojalo se je torej z vatlom dokazljivo ogroženega, užaljenega – in ker ta večinoma (še) ni imel krvavečega nosu in ker ga tudi nihče ni vprašal, ali je užaljen, so ugotovili, da škoda ni bila storjena, torej ni bilo kaznivega dejanja. Kajti: »Pojavi, ki ne dosegajo zakonsko določenih kriterijev kaznivosti, niso kazniva dejanja in niso v pristojnosti tožilstva.«
Je torej Slovenija, ki ima izjemno majhno mero tovrstnega sankcioniranja, dežela najbolj humanih, kultiviranih in demokratično visoko razsvetljenih ljudi, kjer je spodbujanja k sovraštvu manj kot v najrazvitejših demokracijah? Ali pa smo Butale, kjer se tožilci celo ob direktnem pozivu k pobijanju gredo sholastične razprave o tem, ali je beseda konj ali orožje in koliko ljudi je že pobila?
»Naredite mi to deželo zopet nemško!« je nekoč v Mariboru zavpil neki zločinec s smešnimi brčicami in kar nekaj ljudi naokoli mu je zaploskalo. Osebno mnenje politika? Milijoni so šli zaradi teh in podobnih besed in ravnanj, ki sledijo takim besedam, v smrt. Danes, 74 let pozneje, točno iste in tudi hujše besede slišimo v parlamentu, na stadionih, na prižnicah in spletnih forumih – od politikov do predstavnikov Cerkve do »novinarjev« in slehernikov. Zakaj so te besede v retrospektivnem pogledu tako nedvomno sovražne, skozi optiko sedanjosti pa zgolj dopustno mnenje? In čemu služi jasna dikcija ustave, če so demokracija in človekove pravice odvisne od »literarnih« interpretacij, ne pa od prava, ki bi moralo bdeti nad strahovitim razraščanjem sovraštva?
