Za start up je eno leto neskončno dolg sprint. In v najboljšem primeru se bo ta sprint po maratonsko podaljševal z zdravo rastjo podjetja. Ko postavljamo bilanco za preteklo leto, se oziramo po dosežkih, premostenih ovirah in prostoru za izboljšave, iz česar črpamo zagon za nov sprint. Podjetja konec leta preverjajo, ali so si pravilno postavila metrike, po katerih ocenjujejo napredek, izdelujejo poslovne načrte za naslednje leto in preverjajo stanje konkurence.
Start upi se po odgovorih na vsa ta vprašanja sprašujejo vsako četrtletje; o izbrani smeri operativno dvomijo vsak dan. V enem letu so torej za hitro rastoča podjetja na voljo vsaj štiri točke za ponovno oceno delovanja in pogosto letna prelomnica ni nič pomembnejša kot vsaka od predhodnih četrtletnih. Vsaj v teoriji. V praksi vsi podležemo evforičnemu končevanju numeričnega prestopa v naslednjo letnico in svoje delovanje vežemo na gregorijanski koledar. Radi vemo, kaj smo dosegli, v katerem razdelku na časovnem načrtu, ki ga bomo kazali deležnikom in vlagateljem, ter kako bomo svoje delovanje umeščali na skalo zadnjega desetletja. Prav zato je zadnje četrtletje kot nalašč tudi za odmik od vsakodnevnega precenjevanja lastne pomembnosti znotraj domače vasi in spoznavanje z okolji, v katerih prevladuje druga neposrednejša resničnost.
Tudi ali pa predvsem med start upi se veliko energije usmerja v reševanje problemov prvega sveta. Popolnoma tržno upravičljivih in zanimivih, a vseeno nebistvenih za človekov obstoj. Med njimi je tisoč in en preblisk, ki še ni dozorel v idejo, pa se vseeno že pretvarja v aplikacijo, prijavlja na startupovska lepotna tekmovanja in vrti v dobro podmazanem kolesju spodbujanja podjetništva. Moja kolumna ta mesec je seveda namenoma močno pristranska. Pišem jo iz Brazilije. V San Pedro Valley, kot domačini rečejo lokalni različici Silicijeve doline, delu večmilijonskega hitro razvijajočega se mesta Belo Horizonte, v rudarskem srcu Minas Geraisa, start upi rastejo kot gobe po dežju. Nekateri imajo seveda težave, tako kot start upi drugje po svetu, nekaterim uspeva z vrtoglavo hitrostjo, mnogi se spopadajo z zunanjimi omejitvami, a pod črto je vse tako kot v drugih startupovskih skupnostih. Z eno veliko izjemo. Ni nezrelih idej, ki so same sebi namen.
Brazilska družba je skrajno razslojena in dostop do dobrin ni enako preprost za vse, kar je očitno na vsakem koraku. Nekateri startupovci so bili obdarjeni z izobrazbo, nekateri so si jo priborili sami. Vsi pa se zavedajo, da je prav znanje njihova največja diferenciacija, zato ga uporabljajo kot najmočnejše orožje. Sledijo in preizkušajo najboljše prakse, sklepajo informirane odločitve in se z vso svojo intelektualno zmogljivostjo trudijo, da bodo nekoč živeli v boljšem, varnejšem okolju. Iz tega izvira prav posebna skromnost, tista, o kateri pogosto slišimo, ko so na tapeti ključne podjetniške lastnosti. Postavljena ob pogum in radovednost povzema sokratsko misel: »Vem, da ne vem, česa vsega še ne vem.« Med odmori se bere. Po »šihtu« se pogovarja o osebnostni rasti. Mnogi mladi ljudje sprejemajo delo v start upih zaradi izobraževalnih priložnosti in se ponašajo s tem, da so postali ne samo del srednjega razreda, temveč del tistega razreda, ki za primarno vrednoto postavlja stalno izboljševanje.
In kaj je lahko naslednji korak?
Spoznavanje sveta prek naših meja je zelo dober začetek. Če si ne moremo predstavljati mesta, velikega kot Ljubljanska kotlina, nam pri tem lahko pomaga googlova knjižnica zemljevidov in satelitskih posnetkov ter uličnih sprehodov. Zamislimo si svoje delovanje, kot bi ga vrednotili, če bi bilo prestavljeno nekam, kjer se ponoči ni pametno ustaviti pred rdečim semaforjem, kjer se tudi navadne, ne samo boljše hiše ograjujejo z bodečo žico in organiziran kriminal targetira na še tako spokojna gospodinjstva, če le imajo televizor in nekaj realov. Če prestavimo svoje delovanje drugam, smo z njim še vedno zadovoljni? To je vprašanje, ki se ga morajo start upi, ki delujejo v tem resnično sploščenem globalnem svetu, spraševati vsak dan. Le tako bodo lahko v treh letih spremenili življenje od 5 do 100 zaposlenim.
Naslednji korak je lahko premislek o tem, ali lahko počnemo tisto, s čimer bomo zadovoljni, ko se obrne prihodnje leto. Lahko pa si zatisnemo oči in ustvarimo še 251. računovodsko aplikacijo za slovenski trg.
Gaja Zornada je mednarodno dejavna podjetnica, newyorška povratnica, soustanoviteljica zaposlitvenega portala StartupJob.si in servisa za inovativno tehnološko skupnost InternetWeek.si.
