Ob vsej Bin Ladnovi razvpitosti je razmeroma malo znano, da je svoje pesmi rad recitiral na porokah, svečanih dogodkih in prizoriščih novačenja borcev za sveto vojno. Leta 2001 so v Afganistanu med zasedbo Al Kaidinega skrivališča našli okoli 1500 avdiokaset s poezijo Bin Ladna. Njegovi sledilci so si jih izmenjevali kot pop uspešnice.
Tako talibani kot pripadniki Islamske države radi uničujejo dela drugačnih kultur. Spomnimo se le bombardiranja kipa Bude v Bamjanu in uničevanje starodavnega mesta Palmire. (Bolj mimogrede, po obsesivnem uničevanju se v naši okolici lahko primerjajo z uničevanjem spomenikov NOB na Hrvaškem, ki so jih od osamosvojitve uničili že okoli 3000.) No, precej bližje od likovne umetnosti je mudžahidom beseda. Leta 2014 je izšla zbirka 107 pesmi z naslovom Ogenj resnice, ki se je z izjemno hitrostjo širila po spletu. Njena avtorica, danes nekaj več kot dvajsetletna Ahlam Al Nasr, velja za »dvorno poeteso« Isisa. A še zdaleč ni edina. Pesmi pišejo tudi borci, ki si jih, kar je mogoče videti tudi na internetnih posnetkih, pojejo po bojevanju in med počitkom.
Razmišljanje o tovrstni poeziji nima seveda niti najmanjšega namena Islamsko državo »delati bolj človeško«. Ne, gre za krvavi sadistični morilski kult, ki ga seveda ne bi bilo brez vsaj pasivnega sodelovanja marsikatere države in korporacije.
V poglobljenem članku, ki ga je letos junija objavil The New Yorker, so džihadistično poezijo – v nasprotju z brutalnimi umori, ki so namenjeni bolj strašenju in propagandi navzven – označili kot okno, skozi katerega vidimo, kako se »gibanje pogovarja s seboj«. Prav tako pa vidimo, kako uporablja kulturo, da se osmišlja.
A vrnimo se še malo k Bin Ladnu in k še enem pismu. Tokrat je razmišljal o medijih nasploh in zapisal: » … satelitski programi so danes slabši kot satirični pesniki predislamske dobe.« Osredotočimo se na zavračanje »satiričnega«. Lahko mogoče satiričnost danes razumemo tudi kot pojav (postmoderne) ironije, kjer ni nič več »zares«, iskreno, kjer je vse relativno, kjer imajo vse »resnice« enako težo? Nasproti temu stoji prav fundamentalizem kot nekaj z jasno in nesporno, »iskreno« resnico in avtoriteto.
Tukaj bi lahko na jasnem primeru preverili idejo Slavoja Žižka, da ni genocida brez poezije, a sam bi se osredotočil na neko drugo njegovo izjavo. Po napadu na časnik Charlie Hebdo je zapisal: » … strastna silovitost teroristov priča o pomanjkanju resničnega prepričanja. Kako krhka mora biti muslimanova vera, če čuti, da ga ogroža neumna karikatura v tedenskem satiričnem časopisu?« Ljudi z resnično vero kultura ali svoboda drugega ne zmotijo.
Italijanski premier Matteo Renzi je pred tednom predlagal, naj se država terorizma loti s – kulturo. Enak znesek, ki bi šel za varnostne ukrepe (milijarda evrov), bi namenili tudi za kulturne projekte (denar bi šel za različne dejavnosti v »priseljenskih četrtih«, vsak osemnajstletnik bi dobil namenskih 500 evrov, ki bi jih lahko porabil za predstave, razstave, koncerte…). Ta predlog, ki sicer še ni sprejet, je v EU na žalost precej unikaten.
Samooklicani domoljubi v različnih državah EU redno organizirajo protiimigrantske proteste, nekateri časopisi slikajo strašne slike islamizacije Evrope, politične stranke nestrpnost še stopnjujejo. Letos je namreč prišlo v Evropo milijon beguncev (ki bežijo prav pred skrajnimi islamisti) in migrantov! Vsekakor je to zelo resno vprašanje, ki se ga je treba pravilno lotiti, a vseeno to pomeni natanko 0,2 odstotka populacije EU. Če bi se torej isto nespremenjeno ponavljalo še deset let, bi bilo to dva odstotka prebivalstva. Težko bi ravno z vso resnostjo trdili, da bo zaradi tega islam preplavil Evropo in izničil evropsko (?) kulturo.
Tudi pri nas smo zaznali podobne probleme, le da je odgovor malenkost drugačen od tistega, ki ga je ponudil Matteo Renzi. V slovenskem primeru je ideja, ki naj bi povečala varnost in zaščitila avtohtono slovensko kulturo – predlog prepovedi nošenja burke na javnih mestih. Osebno imam sicer velike probleme z idejo popolnoma pokrite ženske, a predvsem s stališča njene svobodne izbire, na kar predlagatelji niso niti opozorili. Na tiskovni konferenci sta bila omenjena menda očitni varnostni vidik (varnostno vprašanje nošenja burk sam vidim edino v primeru, da jo kakšna malo manj svetovljanska starejša oseba prvič vidi od blizu in jo zadene infarkt) in pa ohranjanje naše kulturne identitete. Če si dovolim parafrazirati Žižka: Kako krhka mora biti vera domoljuba v kulturo lastnega naroda, če ga ogroža pet žensk v državi, oblečenih v specifičen kroj?
In potem so tukaj nogometni navijači, ki na tekmah svojih klubov (kjer je večina igralcev migrantov) izobešajo protimigrantske napise, in poslanci, ki v zagovor pravih vrednot in slovenstva vobče pišejo slovnično popolnoma nepravilne sestavke na družabnih omrežjih.
Podobno kot teroristi, ki imajo očitno šibko vero v boga, imajo samooklicani domoljubi šibko vero v domačo kulturo. In veliko več bi za »slovenstvo« naredili, če bi brali romane, obiskovali razstave, koncerte, plesne predstave, hodili v gledališča in mogoče celo na glas – recitirali poezijo.
