Po raziskavi, ki jo je lani med kolegi opravil Matic Brdnik, je bila brez dela slaba tretjina arhitektov, petina je bila samozaposlena, 15 odstotkov jih je delalo po projektih kot svobodnjaki, prav tolikšen delež jih je delalo na črno, medtem ko si je okoli osem odstotkov delo poiskalo zunaj svoje stroke. Skupno je za določen ali nedoločen čas zaposlena le desetina arhitektov.

To so podatki, ki bi lahko marsikaterega mladega, ki razmišlja o karieri arhitekta, odvrnile od te poti, vendar pa je v prvi vrsti prav slediti reku: Kjer je volja, je tudi pot. »Pred dobrimi enajstimi leti, ko sem ustanavljala lasten biro, so mi prijatelji iz poslovnega sveta napovedovali, da je potrebnih nekaj let, da delo steče, potem pa gre. Napoved se je izkazala za resnično, saj od takrat skoraj nisem bila brez dela. Tudi med mojimi kolegi arhitekti večina ima delo, dobivam pa veliko prošenj za sodelovanje in zaposlitev od najmlajših kolegov, ki se še niso uveljavili,« trenutne razmere opisuje arhitektka Jožica Curk iz biroja Curk arhitektura.

A za uspeh niso pomembne le izobrazba in izkušnje, temveč pogum, kreativnost, prilagodljivost, veselje do izzivov, volja do dela in do izpopolnjevanja, spoštovanje in poštenje, hitrost, ne nazadnje tudi cena, poudarja Curkova. Zato meni, da bi morali podjetniške kompetence mladi pridobivati že ob šoli in študiju. »Šola posamezniku zagotovi širok spekter znanj, podjetništva pa ga ne more naučiti. Nekateri so nadarjeni za podjetništvo, drugi se ga bodo šele morali naučiti, saj je dejstvo, da bo večina mladih morala sama poskrbeti za svojo zaposlitev. Za razvijanje in spodbujanje ustvarjalnosti, podjetnosti in inovativnosti je danes na voljo veliko kreativnih delavnic, konferenc, tudi 'hitri zmenki' in spoznavanja s potencialnimi delodajalci. Cenim lastno pobudo in vesela sem tudi samoiniciativnih prošenj za delo v našem biroju. Vsakemu prosilcu odgovorim, čeprav ga ne nameravam zaposliti. Res pa mladi pogosto pozabijo, da je njihova največja referenca končana izobrazba. Pri starejših prosilcih brez končane formalne izobrazbe sijajne reference in delovne izkušnje vseeno lahko kažejo na pomanjkanje volje in vztrajnosti,« poudarja arhitektka, ki zase pravi, da je tudi oblikovalka in podjetnica.

»Kakršno koli stanje imamo, sem prepričana, da naj bo študentovo prvo in najpomembnejše delo študij. Zato priporočam najprej nekaj let vztrajnega in rednega študija, v višjih letnikih pa vsekakor tudi nabiranje izkušenj v birojih. V mojem biroju so vsi sodelavci začeli z občasnim delom še kot študentje in je bil zato prehod iz manjših opravil v resno projektiranje enostaven. Danes so brez izjeme sposobni samostojnega dela.«

Po njenem mnenju imamo v Sloveniji z zaposlovanjem in študijem nelogičen zaplet. Študentje skoraj brez izjeme delajo, po diplomi pa ostajajo brez dela. Poskusimo obrniti način razmišljanja. Delodajalci bi morali zaposlovati predvsem ustrezno izobražene ljudi.

Je pa Curkova opozorila, da znanje, ki ga dobijo ljudje med študijem, omogoča različne karierne poti: »Med mojimi študijskimi kolegi so tudi: referent na občini ali upravni enoti, urbanist, oblikovalec notranje opreme, modni in grafični oblikovalec, scenarist, slikar, inšpektor, profesor na srednji ali visoki šoli, fotograf, direktor ali vodja centra...« jpš