Rodila se je leta 1906 v hannoverski četrti Linden, pred izbruhom druge svetovne vojne pa je kot mlada Judinja s prvim soprogom in materjo zbežala iz Nemčije najprej v Francijo, potem pa v ZDA, kjer je pozneje dobila državljanstvo in tam stara 69 let tudi umrla. Širše je postala znana kot dopisnica ameriškega časnika New Yorker, ko je leta 1960 poročala z jeruzalemskega procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu iz tovarne smrti Auschwitz, v katerem je prepoznala utelešenje »banalnosti zla«, ob tem pa problematizirala vpletenost judovskih svetov v holokavst, kar je sprožilo velik odpor. Dolžili so jo, da je s tem zmanjšala pomen nacističnih umorov, Judom pa nastavila ogledalo.
Sicer pa se je po drugi svetovni vojni poleg nacionalsocializma ukvarjala predvsem s stalinizmom kot sistemom vladanja in o tem leta 1951 objavila svoje temeljno delo Izvori totalitarizma. Pozneje je kritizirala tudi ameriški sistem. V knjigi Resnica in laž v politiki je objavila kritiko stališč uradnega Washingtona do vojne v Vietnamu. Takratni premisleki Arendtove o naravi zla in nasploh o političnih sistemih so še vedno aktualni. Ali kot je zapisal jeruzalemski profesor Steven E. Aschheim v zborniku, posvečenem kontroverznemu Eichmannu: »Ozračje postmodernizma in politika identitete ter iskanje neideološkega posttotalitarnega svetovnega nazora premišljanjem Arendtove dajejo novo pomembnost in živost.« Danes so po njej poimenovane številne šole, ulice in nagrade, v slovenščini pa lahko poleg že omenjenih Izvorov totalitarizma ter Resnice in laži v politiki beremo še njena dela Vita activa, Kaj je filozofija eksistence?, Med preteklostjo in prihodnostjo: šest vaj v političnem mišljenju in Eichmann v Jeruzalemu. im, sta
