Trisha Brown je za sodobni ples v historičnem smislu naredila toliko, kot je Newton naredil za znanost. Portretirati takšno velikanko ni lahka naloga, saj se je treba ozreti tudi na umetniški kontekst, v katerega je Brownova s svojimi prelomnimi zamislimi in prakso zarezala. Revolucije v plesu seveda ni zanetila sama, ob boku so ji stali drugi pomembni, zlasti ameriški akterji: Steve Paxton, Lucinda Childs, Yvonne Rainer, avtorica slovitega Ne manifesta, s katerim je skušala demistificirati ples, pa tudi Simone Forti in Deborah Hay. Našteti avtorji so se v prvi polovici šestdesetih let, potem ko se je Brownova iz Oregona preselila v New York, srečevali v newyorškem Greenwich Villageu v Judsonovi spominski cerkvi, iz njihovih sprva nezavezujočih srečevanj pa sta se rodila Judson Dance Theatre in postmoderni ples. Nagnjenja koreografov postmodernega plesa so bila sorodna nagnjenjem postmodernih skladateljev, vezivno tkivo med umetniškima zvrstema pa je bil skladatelj John Cage, ki je v ples zanesel zanimanje za analizo modernizma in tudi upor proti velikemu umetnostnemu gibanju.
Plesni postmodernizem
Pojem modernističnega plesa zajema obdobje preloma 19. in 20. stoletja, ko sta plesne odre zaznamovala Isadora Duncan in ekspresionizem, ter izteka petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so plesne estetike vodili koreografi Merce Cunningham, José Limón in Anna Sokolow. V zadnji razvojni fazi je moderni ples prešel v čisto abstrakcijo, se oddvojil od teatralnosti, nekaj predstavnikov pa je razvilo celo svoje plesne tehnike (graham, cunningham, limón). Postopen odmik od želje po izražanju je tlakoval teren za nastop postmodernizma. Vanj je Trisha Brown prispevala zlasti svoje razumevanje plesnega gibanja in raznorodne kompozicijske raziskave. Njeno in tudi prizadevanje drugih postmodernistov je privedlo do nastopa tistega, kar Američani imenujejo peščevo telo: rutinirano vsakodnevno telo, ki hodi, stoji, seda in vstaja. Vpeljava socialno konstruiranega telesa je na odru zaradi odsotnosti prepoznavne plesne tehnike, paradoksalno, učinkovala izredno sproščeno. Če je modernistična Martha Graham svoje plesalce še silila vse do fizičnih meja, je Brownova pričela raziskovati ekonomičnost gibanja. To pa ni vse. Ker je njena kariera izredno dolga, je večkrat popolnoma spremenila svojo ustvarjalno smer.
Faze Trishe Brown
Na začetku koreografske poti je Brownova ples pred gledalca postavila golega, brez tradicionalne podpore glasbe, scenografije, zgodbe, tehnike in emocije. Njena prva dela so bila zato videti izredno »neplesno«, akterji so se po večini igrali s težnostjo in prostorom. Ker se je odrekla zgodbi in glasbi, je morala najti drugačna kompozicijska vodila – eno izmed teh je bilo strukturiranje iger. V delu Rulegame No 5 iz leta 1964 je v sedem vrst postavila po pet plesalcev, ti pa so se med vrstami lahko pomikali le, če so bili plesalci v vrsti pred njimi nižji. Preprosto pravilo je proizvedlo kompleksne prostorske vzorce.
Igre so Brownovo napeljale na »matematično« serijo, v kateri je kot kompozicijsko pravilo uporabljala dodajanje (seštevanje) in množenje. Najbolj razvpito delo iz niza je Accumulation (1971), oblikovano na sekvenci gest, ki jih plesalka akumulira do plesa; toda – ni ples oziroma genealogija plesa tisto, kar očara, očarajo zlasti gibalne (plesne) možnosti. V osemdesetih letih je sledil prvi zaključeni koreografski cikel, imenovan Unstable Molecular Structure, v katerem si je slavo izboril zlasti nastop Set and Reset (1983). Delo, prvič opremljeno tudi z izvirno glasbo Laurie Anderson, je vrtoglava kombinacija rigidnih kompozicijskih zapovedi in svobode možnosti. Cikel je ustoličil gibalni slog Brownove, ki je sicer visoko artikuliran, vendar hkrati proizvaja zavajajoč vtis lahkotnosti.
Po kratkem izletu v plesne napore, v moč in eksplozivnost v seriji Valiant in ponovnem uravnoteženju v minimalizmu, je Brownova sredi devetdesetih let začela koreografirati na glasbo, najprej na Bacha, pred prelomom tisočletja pa jo je zaneslo tudi v opero. Ne glede na kontekst ji je vselej šlo za arhitekturo plesa, za njegove prostorske in časovne variante.
