Začnimo pri zadnjem. Outlander je s prenovo veliko pridobil, ostaja sicer zvest svojim koreninam, a vseeno predstavlja odličen kompromis med tistim, kar želi biti, in tistim, kar od njega pričakujejo kupci. Velik, udoben, zanesljiv in zmogljiv. A pozor, 4,7 metra dolgi avtomobil le deluje okorno, pa to sploh ni. Nasprotno, glede na svojo velikost je dovolj lahkonog in obvladljiv, da se solidno znajde tudi v betonski džungli, in tudi v notranjosti ima prostora več kot dovolj, vključno s prtljažnikom, ki ima 550 litrov prostornine. Na drugi strani je sorento, ki je iz generacije v generacijo bližje severnoameriškemu okusu kot tistemu, kar naj bi predstavljal Evropejcem. To pa pomeni, da je velik (4,78 metra meri v dolžino, prtljažnik pa pogoltne za 605 litrov prtljage), visok, zajeten. In tudi težak, pa čeprav zaradi vsega naštetega ponuja tudi ogromno prostora. A za razliko od outlanderja deluje precej manj okretno, zahteva nekaj več pozornosti, tudi tako značilno »guncanje« mu ni tuje, česar pri outlanderju nismo opazili. Dobro, ima temu primeren motor, 2,2-litrski dizelski agregat zmore kar 197 konjičev (147 kilovatov), a te tudi mora imeti, če želite, da sorento kaj da od sebe. In tudi da, saj do stotice pospeši v 9,6 sekunde. Outlander je tu nekoliko bolj skromen, a le pri številkah. Njegovih 150 motornih konjev (110 kW) namreč nikakor ni zaspanih, o čemer nenazadnje priča le dobre pol sekunde slabši pospešek do 100 km/h (10,2 sekunde). Sorento se na drugi strani lahko pohvali s samodejnim menjalnikom; po zgledu »če že, potem do konca«. In ta je vsekakor več kot dobrodošel sopotnik, saj deluje tako, kot mora, čeravno vse te motorne konjiče malce uspava. Outlanderjev voznik se mora znajti z ročnim šeststopenjskim menjalnikom, ki ni slab, iz motorja potegne nekaj več živahnosti, a ker so ti avtomobili v prvi vrsti usmerjeni v udobje, bi se mu samodejni prenos moči še kako podal.
Motorna zgodba se nadaljuje tudi pri porabi. Velikost sorenta se namreč odraža tudi tam, saj je na testu v povprečju porabil 9,6 litra goriva na 100 kilometrov, medtem ko je bil outlander z dobrimi sedmimi litri precej bolj varčen. V notranjosti, kot omenjeno, sta oba zelo prostorna, daljša medosna razdalja pri sorentu se seveda pozna na vsakem centimetru, poleg tega pa razvaja tudi z opremo. Tako rekoč vse ima, kar mora sodoben avtomobil tega razreda in te velikosti imeti. Varnostni elektronski pripomočki, električno pomična vrata prtljažnika, zaslon na dotik, pametni ključ, štirikolesni pogon, samodejna nastavitev podvozja in še dolgo bi lahko naštevali. Dejansko je v tej različici sorento najbolje opremljen predstavnik svoje vrste. Outlander morda ni tako zelo bogato opremljen, a ima vse, kar sodoben avtomobil mora imeti, tako pri varnosti kot pri udobju.
Ne glede na to pa pri vsem tem še najbolj bode v oči razlika v ceni. Začnimo pri outlanderju. S 30.990 evri ni poceni, še zdaleč ne, kajti ne glede na vse je to lep kupček denarja. A sorento ga v tej disciplini gladko poseka: 54.990 evrov pa je že resen denar, saj cenovno že posega po precej višjem razredu in meša štrene tako imenovanim premium znamkam. Ker tudi je premium, vsaj po vsem tem, kar nudi. Ali boste z njim in outlanderjem res kaj posebnega raziskovali, pa je že povsem druga zgodba.
Več fotografij na www.dnevnik.si
