Li-fi je stokrat hitrejši od običajnega wi-fija (marketinška skovanka za brezžično omrežje), saj za prenašanje podatkov namesto radijskih valov uporablja svetlobo. S pomočjo ustreznega pretvornika se ta lahko namreč spremeni v električne signale, ki prenašajo digitalne podatke.
Oče nove tehnologije je škotski profesor Harald Haas, ki je leta 2011 z običajno LED-žarnico prvič demonstriral tovrsten prenos. Takrat je opisoval prihodnost, ko bi vsaka tovrstna žarnica lahko postala vir brezžične povezave.
Nedavno so tehnologijo na zahtevnejši ravni preizkusili še v estonskem zagonskem podjetju Velmenni in s tem naznanili njeno intenzivnejšo implementacijo v našem vsakdanu. V nadzorovanem laboratorijskem okolju jim je uspelo prenesti 224 gigabitov na sekundo. To je enako, kot če bi v eni sekundi na računalnik prenesli 18 filmov v velikosti 1,5 gigabajta.
Razvili so že rešitev za industrijsko rabo, zamisel, da bi li-fi zaživel v naših domovih, pa še preučujejo. Njihov direktor Deepak Solanki je za International Business Times poudaril, da bi ta tehnologija širši trg lahko dosegla v treh do štirih letih.
Je wi-fi res tako počasen?
Hitrostni rekord povezave wi-fi, ki se je tudi vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, v laboratoriju znaša 100 gigabitov na sekundo. Najnovejši wi-fi standard 802.11ac, ki ga naše naprave še ne uporabljajo, omogoča prenos podatkov v hitrostih približno 500 megabitov na sekundo, obstaja pa potencial tudi za višje. Nobena povezava wi-fi pa ni tako hitra, kot se oglašuje. Omejujejo jo drugi radijski signali, pregrade v prostoru, razdalja ipd.
Trenutno najbolj razširjen standard za wi-fi usmerjevalnike 802.11n omogoča realne hitrosti prenosov nekje do 150 megabitov na sekundo. Kljub tem hitrostim pa je še vedno vse odvisno od operaterjev, pri katerih imamo zakupljene internetne pakete. Vzemimo za primer glavnega ponudnika internetnih storitev v Sloveniji. Njegov najdražji in najzmogljivejši paket internetne povezave omogoča najvišjo hitrost 100 megabitov na sekundo. Prek te povezave lahko v realnih okoliščinah prenesemo en film velikosti 1 gigabajta v približno dveh minutah. Na drugi strani realna hitrost li-fi omogoča prenos 1 gigabajta na sekundo, kar pomeni, da lahko enak film na računalnik prenesemo praktično v sekundi.
Implementacija v občutljivih okoljih
Poleg omenjenih hitrosti prenosa podatkov je glavna odlika li-fi njena neinvazivnost – nasprotno od wi-fi ta namreč ne moti drugih signalov, kar pomeni, da je tehnologija primerna za uporabo v elektromagnetno »občutljivejših« okoliščinah, denimo na letalih, v bolnišnicah, elektrarnah...
Največja pomanjkljivost te tehnologije je obenem tudi njena največja prednost. Li-fi namreč ne prehaja skozi stene, kar jo po eni strani seveda omejuje, po drugi pa omogoča varna omrežja, omejena na določen prostor. Deluje tudi pod vodo, ni pa je mogoče uporabljati na prostem, saj jo moti sončna svetloba.
Haas je večkrat poudaril, da li-fi ne vidi kot prevladujoč način dostopanja do spleta, temveč kot dodatek obstoječim mobilnim omrežjem (3 G, 4 G) in klasični povezavi wi-fi. Zaradi njenih zmogljivosti jo strokovnjaki vidijo kot vrelce pretočnosti podatkov. Vsaka posamezna pisarna v določenem podjetju bi tako lahko predstavljala visoko povezljivo območje za vse najzahtevnejše spletne procese (videokonference, prenose datotek), celotno podjetje pa bi ostalo pod okriljem wi-fi ali mobilnega omrežja.
Prenos obsežnih videodatotek bo z li-fi postal enostaven kot pošiljanje elektronskega sporočila, hkrati pa bodo pripomočki in naprave med seboj vse bolj povezani. Do leta 2020 naj bi vsak uporabljal do sto različnih naprav, medtem ko imamo trenutno v lasti zgolj tri do štiri naprave (mobilni telefon, računalnik, tablica in pametna ura).
