Roba s pedigrejem ima ceno. Stari vžigalniki so itak dragocenosti, takisto pa tudi prestižni kemični svinčniki. Trenutno najvišja ponudba za srebrni »kuli« znamke Sterling iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (ali prej) se je minulo sredo na ebayu glasila 804 dolarje, je pa res, da so izklicne cene za starega pelikana tudi pičlih 10 dolarjev.
A ni izključeno, da kak zemljan ne zbira tudi cenenih kemičnih svinčnikov ter vžigalnikov. Zbira in kopiči, morda misleč, da se bo na svetu zgodil nepredviden zasuk, zaradi katerega se bo njegova danes nič vredna zbirka čez noč prelevila v bogastvo.
Upanje resda umira zadnje, vendar pa je sodeč po tem, kako dandanes kotirajo značke, računati na tak preobrat izrazito nadobudno. Značke, sicer glavne junakinje tokratnega zapisa, dandanes namreč ne veljajo nič ali zelo malo. Če spet pogledamo na ebay, vidimo, da je cena kovinske značke firme Pony Ekspress, ki so jo nosili jahači-pismonoše, ki so po ZDA raznašali pošto, dokler jih ni ukinil telegraf, vsega 20 dolarjev. In da so šerifske značke na voljo po 10 dolarjev.
Z značkami ne boste obogateli
Seveda obstajajo tudi izjemni primerki. Značka ameriškega Biroja za nadzor nad zlorabo drog, ki je obstajal v letih 1966–1968, vas bo stala 255 dolarjev, medtem ko je značka posebnih policijskih enot, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja delovale na Yankee stadionu v New Yorku, ta hip vredna spodobnih 375 dolarjev. Bojda ultra redka kitajska značka s profilom Mao Cetunga se ceni na vsega 14 dolarjev, značka izraelske kontrole zračnega prometa iz leta 1960 pa 59 dolarjev. Ponudnik 50 let stare značke bolgarskega ministrstva za higieno zanjo hoče najmanj 400 dolarjev. »Vsega 20 jih je,« reklamira zadevo ponudnik.
DDR udarniška značka (status dobrega delavca aktivista) iz leta 1967 je na voljo za 0,99 dolarja, za nekaj več, 7 dolarjev, pa se ponuja stara značka čebelarske zveze Češkoslovaške. Za podobno ceno so že značke mini cooper, kolesarska zveza Grčije iz sedemdesetih, sojuz-20, film Niagara z Marylin Monroe iz leta 1953, Audijev znak iz leta 1960, ford mustang iz leta 1970, alfa romeo, gibanje Polisario, teniški turnir Roland Garros iz leta 1989, evropsko mladinsko prvenstvo v atletiki leta 1979 v Bydgozscu, nogometna zveza Jugoslavije, bitka na Neretvi, nogometni klub Velež, Guns and Roses (metalna značka), Zveza zbirateljev značk Jugoslavije, praški živalski vrt, prvenstvo DDR v boksu leta 1978 in podobno. Vse stare najmanj 40 let. Obilo je značk. Na bolhi se zbirke s po 1000 domačimi značkami ponujajo za 700 evrov.
»O cenah ne gre razpravljati, ker so to precej relativne zadeve. Pri zbirateljskih rečeh najprej odločajo kvaliteta in količina, šele potem čas, oziroma kako stara je neka starina. Tudi sam nisem mogel verjeti, ko sem pred leti videl 2000 let star rimski kovanec, ki je stal zgolj 2 ali 3 evre. A neki drug je dosegel ceno 150.000 evrov,« gospod Tone Simončič, starosta zbirateljstva, umiri laično čudenje nad cenami. »Čim redkejša republika je, višja je cena kovancev,« pa se na temo naveže Herman Savec, podobno izkušen zbiratelj in ekspert za novce. Tako je ta upokojeni inženir elektronike z zbirateljstvom tudi začel. Na rodnem Ptuju, kjer je bila, kot pravi, rimska kovnica denarja, ki je pa domačijska stroka ne priznava, medtem ko za tujino obstaja.
»Med gimnazijskimi počitnicami sem delal v muzeju, kjer sem loščil, sortiral in popisoval. Veste, za Ptujčane velja, da bodisi zbirajo ali pa se zapijejo.« A čemu zagate z nepriznavanjem kovnice denarja, vprašamo. »Nivo amaterjev se nemalokrat sooči s profesionalci, ki smo jim ljubitelji moteči, kajti hitro se zgodi, da s svojimi izsledki prehitevamo profesionalne kustose, kar je seveda vprašanje rivalstva,« očitno turbulentne relacije v na videz nekonfliktnem svetu zbirateljstva pojasni tretji od starešinske trojke, upokojeni ekonomist Stanislav Čičerov. Ki za razliko od svojih dveh kolegov nima težav s pomanjkanjem prostora v stanovanju za zbirke. Kajti vse, kar je doslej zbral, je prodal ali predal. Zbiral je predvsem znamke z motivom metulja. »Pa ne vsakršnih. Samo tiste, na katerih je metulj vrste morfo. In znamko s takim metuljem je, zanimivo, kot prva izdala Sirija,« še navrže avtor kar nekaj muzejskih zbirk po državi, ki so nastale po zaslugi njegove zasebne dejavnosti. A ja, da se ne pozabi: s soprogo zbirata stare lekarniške artikle. »To počneva skupaj z ženo. In ko bo Slovenija odpirala lekarniški muzej, bo najina zbirka na voljo,« doda.
Dandanes gredo predvsem ameriški stripi
Ne samo značkam, tudi prenekateri nekoč cenjeni zbirki je cena padla. »Ni več srednjega sloja, ki bi kupoval. Sploh pri znamkah je tako, da jih težko prodaš dražje, kot si jih kupil. Ne samo pri nas, tudi na sejmih v tujini se opazi podobno,« navrže ing. Savec. Redki so primeri, kot sta znamki iz Mauritiusa, izdani leta 1857, ko se jim je zgodil napačen odtis, saj je na njih pisalo Mauritius Post Office, a Mauritius v resnici ni dobil svoje pošte, zato so celotno serijo uničili. A pismo, na katerem sta bili dve takšni znamki, je vseeno prišlo v Francijo. In na nedavni dražbi doseglo ceno 5,7 milijona dolarjev.
»Jugoslovanskim povojnim znamkam so cene drastično padle. Če je celotna zbirka od leta 1945 do 1991 nekoč še imela ceno okoli 7000 nemških mark, je danes sedem- ali celo osemkrat nižja, medtem ko je cena zbirke slovenskih znamk nižja od seštevka njihove nominalne vrednosti,« pojasnjuje gospod Čičerov. Podobno se dogaja s slikami, pravijo starešine. Sliko Matije Jame, ki je bila leta 1991 vredna 80.000 evrov, se menda da dobiti že za 10.000 evrov.
Kar je seveda paradoks. Na eni strani lahko zaznamo, da je malikovanje preteklosti dandanes tako izrazito, da so ljudje evforični že ob soočenju s kanček starejšo zobno ščetko, obenem pa cene niso kaj prida. In vse povedano velja tudi za značke. Tudi zato, ker so po Simončičevih evidencah zgolj ena od 3200 različnih zvrsti zbirk, ki v Sloveniji obstajajo. Samo Simončič premore še zbirke etiket s sadja, čajnih vrečk, vrečk s sladkorjem, ekslibrise, etikete pijač od vode in piva do penine, obročke cigar, podstavke za pivo, knjižne kazalke, taborniške našitke, bankovce vseh držav, zbirko bančnih obrazcev in še kaj bi se našlo. Tudi značke.
Ko odpre posebno šatuljico, se v njej pošopirijo prastare lepotice. Značka čitalnice iz Spodnje Šiške iz leta 1879, na katero je kot zapriseženi Šiškar izrazito ponosen, prav tako imeniten kos je značka pevskega društva Slavec iz leta 1884. »Takšne značke so vredne nekaj več. Vse so bile narejene na Dunaju in so emajlirane. Spodobno cenjene so tudi značke planiških skokov, začenši s prvimi prireditvami, vendar pa, kot rečeno, o cenah nima smisla govoriti. Značko šišenske čitalnice bi ocenil na okoli 200 evrov, se pa v primeru dražbe cena lahko tudi bistveno poveča.«
Če imate torej doma kup značk Termike in drugih bivših podjetij, lovskih društev, cockte, pohodov, tekmovanj, jubilejev in drugih priložnosti, ne računajte, da vas bodo rešile iz finančne zagate. Ta hip zagotovo ne, za naprej pa se ne ve. Velja pa izpostaviti tudi, kot pravi gospod Simončič: »Nekaj gre vedno. Dandanes so to stripi. Predvsem ameriški.«
