Sam sem bil nemalo presenečen nad predlogom uredništva Objektiva, da ob izidu knjige Carlosa Pascuala z njim opravim intervju, saj se kot novinar in sociolog ukvarjam predvsem s političnimi, gospodarskimi in družbenimi temami. Presenečen sem bil zato, ker bi se za področje literature lahko našli veliko bolj poklicani od mene. Toda prepričal me je argument redakcije, da bi bilo zanimivo, če bi priseljenec intervjuval priseljenca, v najinem primeru Čilenec Mehičana. Meni pa se zdi bolj zanimivo dejstvo, da je priseljeni Mehičan v Sloveniji objavil svoje literarno delo v slovenščini brez znanja slovenskega jezika in za slovensko publiko; in to v deželi, kjer je v primerjavi z drugimi evropskimi državami število priseljencev majhno in je njihov manevrski prostor zelo omejen.
Prvo vprašanje, ki mi pride na misel, je metafizično: ali je objavi omenjene zbirke esejev prav v Sloveniji botroval kakšen ontološki razlog?Za nastanek te zbirke esejev ni bilo prav nobenega ontološkega razloga. Botrovalo mu je naključno srečanje. Pred petimi leti sem živel na Fužinah. Ravno sem se izvlekel iz zime, ki se je zame izkazala kot najtežji letni čas, in se prisilil, da v neki kavarni v središču mesta organiziram predstavitev pesniškega dela zelo sublimnega mehiškega pesnika, Fabia Morabita, rojenega v Aleksandriji v italijanski družini, ki vse do najstniških let ni osvojil španščine kot svojega maternega jezika.
Na predstavitev je po naključju prišla Mojca Medvedšek z namenom, da odpelje svojo prijateljico. Na srečo je prišla še pred iztekom dogodka in me po koncu vprašala, na povabilo katere ustanove sem ga organiziral. Bila je začudena, ko je izvedela, da za mojo pobudo ne stoji nobena institucija ali javni denar. Nato me je vprašala, ali tudi pišem tako, kot govorim, in povedala, da pripravlja tematski blok za revijo Literatura ter da potrebuje daljši esej; potrebovala ga je v štirih dneh. Stopil sem na avtobus številka 20 Ljubljanskega potniškega prometa in se vrnil v svoje stanovanje, ki ga štiri dni nisem zapustil, dokler nisem postavil zadnje pike eseja Nalezljivi užitek, ki je sestavni del te zbirke in ki mi je odprl vrata v slovenski literarni prostor, najprej v omenjeni reviji in zatem tudi v vaši prilogi.
Zato sem se odločil, da bom zbirko zapisov, ki so nastali v teh letih, objavil tukaj, v Sloveniji, ker sem jih tukaj tudi napisal, ker so bili v tej deželi objavljeni, zlasti pa zato, ker zdaj tukaj živim in zaenkrat nameravam tudi ostati.
Naslov O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih spominja na naslove romanov magičnega realizma, denimo na romane Gabriela Garcíe Márqueza, kot so Ljubezen v času kolere, Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal ali pa Neverjetna in žalostna zgodba o prisrčni Erendiri in njeni brezsrčni babici, če navedemo le nekatere. Ali nam lahko razložiš pomen tvojega naslova?Nisem velik ljubitelj magičnega realizma, čeprav so mi posamezni pisci zelo blizu, tudi omenjeni García Márquez. Vsekakor mislim, da so pisci magičnega realizma prevzeli tovrstno obliko iz časov predmodernega hispanskega pripovedništva, avtorji so namreč uporabljali neke vrste podnaslov, ki je pojasnjeval naslov dela in je bil nekakšen teaser, napovednik tistega, kar je sledilo, ali pa je pojasnjeval avtorjev namen. Mislim, da je na moj naslov bolj vplivala latinskoameriška pikareskna literatura, čeprav mnogim zveni malce almodovarsko.
Naslov knjige sem izbral po enem izmed esejev v zbirki, v katerem pišem o svetu služkinj v Mehiki, o socialnih nasprotjih in zgodovinskih priložnostih, ki so jih nekatere družbe izpustile iz rok. Mislim, da je Mehika v zadnjih desetletjih izpustila veliko zgodovinsko priložnost, da bi ustvarila pravičnejšo družbo, tako kot se bojim, da tudi Sloveniji polzi iz rok priložnost, da bi resnično izkoristila in utrdila svojo neodvisnost.
V zbirki esejev pripoveduješ o absurdnih in ironičnih stvareh v življenju, osredinjeno na posebnosti obeh kultur. Tvoja pripoved prehaja med Mehiko in Slovenijo, med tvojo daljno in bližnjo preteklostjo in tudi sedanjostjo. V njih je vedno prisotna kritika načina življenja ali odnosov v obeh družbah, včasih neposredno, včasih prikrito, vendar brez neposrednega primerjanja. Vrednostne sodbe so sicer imanentne, toda nikoli eksplicitne. Ali si se pri tem skušal izogniti morebitni polemiki ali je to preprosto varovalni oklep svetovnega popotnika?Živimo v času, ko je težnja k politični korektnosti ustvarila brutalno preobčutljivost, ko se ljudje, ki sta jih zdresirala akademski in medijski svet, počutijo prizadeti že ob najmanjši napačni potezi. To je morda razlog, zakaj sem nekoliko bolj previden pri izražanju svojih mnenj, toda na neki način jih vseeno izrazim. In pri tem imam določeno strategijo – najprej se norčujem iz tistega, kar je moje, da se potem lahko smejem drugemu.
Kakorkoli že, moja nacionalnost je tudi velika sreča: kot Mehičanu mi domačini pogosto pustijo govoriti o zelo občutljivih stvareh; enako je tudi, ko potujem po Srbiji, Bosni in Hrvaški. Spomnim se srbskega pesnika, ki mi je v nočnem pogovoru na vlaku med Ljubljano in Beogradom dejal, da bi me vrgel skozi okno, če ne bi bil Mehičan.
Fotograf, pisatelj, pisec dramskih del, režiser, igralec, urednik in založnik več revij o umetnosti in literaturi v Mehiki, ki je prepotoval skoraj pol sveta. Praviš, da se v Sloveniji nisi naselil v iskanju boljše prihodnosti, ampak iščoč boljšo sedanjost. Kakšna je razlika?To razliko vzpostavljam zaradi spoštovanja do tistih, ki se izseljujejo v brezupnih razmerah; v okoliščinah, kjer se soočajo z res težavno sedanjostjo in zastavijo vse za boljšo prihodnost zase in za svoje otroke. V mojem primeru gre za iskanje boljšega vsakdanjika v tem hipu. Za uživanje v vsakdanjem življenju. Mislim, da bi bila moja prihodnost v Mehiki veliko bolj obetavna, a za zdaj je moja sedanjost tukaj bolj zapeljiva, čeprav me vsak mesec boli, ko moram plačevati prispevke za slovensko pokojnino, ki je po vsej verjetnosti nikoli ne bom videl.
Število prebivalcev v Sloveniji je enako številu prebivalcev kake četrti v tvojem rojstnem mestu Ciudad de Mexico. Pravijo, da vse dobre stvari pridejo v majhnih stekleničkah. Ali v Ljubljani ne čutiš utesnjenosti? Kaj ti ponuja Slovenija, česar Mehika ne more ponuditi?Ne, utesnjenosti ne čutim; kulturno zadušljivost pa, in to velikokrat. Naj pojasnim. Vsakdanje življenje v Ljubljani me ne dolgočasi. Nisem eden tistih, ki potrebujejo življenje v megalopolisu, ki bi ga zabavalo. Na ljubljanskih ulicah najdem dovolj stvari, ki vznemirijo mojo pozornost. Toda tako imenovano »kulturno okolje« je res plosko in pogosto monolitno, poskusi tukajšnje avantgarde neobičajno dolgočasni. Toda to je gotovo povezano tudi s sistemom državne podpore. Rezultat tega je, da bolj ko umetniki poskušajo biti presenetljivo alternativni, bolj so predvidljivi. Vzpostavil se je klientelistični sistem, v katerem so umetniki postali strokovnjaki za pridobivanje javnega denarja, popolnoma pa so pozabili na horizontalni dialog z ljudmi.
Tukajšnje umetniško izražanje je od življenja na ulici precej odmaknjeno, čeprav nekateri poskušajo poseči vanj s svojimi javnimi »intervencijami«, ki pa pripomorejo le k še večji očitnosti dejstva, da se sodobna umetnost tukaj dogaja v izključno umetnosti namenjenih prostorih. Drugod po svetu se umetnost veliko bolj organsko prepleta z vsakdanjim življenjem.
Nekdo je dejal, da ni pomembno, kje si, temveč kam hočeš priti. Ali misliš, da je kraj pomemben?Seveda je kraj, kamor smo namenjeni, pomemben, drugače se prebivalstvo ne bi premikalo. V bistvu smo se razvili kot vrsta z jasno nagnjenostjo k odkrivanju novega, radi bi vedeli, kaj se skriva za sosednjim hribom. To nagnjenost turistična industrija na žalost koristoljubno izrablja, saj posameznik troši sredstva za potešitev svoje naravne radovednosti na bežen in enkraten način, potem pa se vrne v kraj bivanja in nadaljuje z ustaljenim življenjem v nevidnih jarmih. Zelo všeč mi je odgovor Georgea Steinerja, ko so ga vprašali po njegovih koreninah. Odvrnil je: »Kakšne korenine? Nisem drevo, jaz imam noge.« Čudim se mnogim, ki jemljejo kraj svojega porekla kot obsodbo in jo nato v svojem diskurzu preobrazijo v božjo milost.
Na nekem spletnem portalu sem pred časom prebral komentar španskega študenta, ki je v Ljubljani dve leti študiral slovenski jezik. Zagotovil je, da se ga je kljub veliki razliki s španščino sicer mogoče naučiti, vendar se mu to ne zdi ravno smiselno, saj že na razdalji 20 kilometrov od Ljubljane govorijo drugačen jezik od tistega, ki se ga je naučil. Ali se ga iz podobnega razloga tudi ti še nisi naučil, je kriva globalizacija ali mehiške telenovele, zaradi katerih celo slovenske stare mame znajo špansko?V besedilu na začetku knjige povem, da je moj odnos s slovenščino podoben dogovorjenim porokam; že od vsega začetka ima človek več obveznosti kot užitkov. Zares sem sprva občutil precejšnjo težo tega jezika, še preden bi me slovenščina utegnila zapeljati. Povedati pa moram tudi, da nimam veliko smisla za tuje jezike. Malce v šali vedno pojasnim, čeprav mislim zares, da sem se v življenju velikokrat udaril v glavo in zna biti, da sem si pri tem poškodoval nekaj možganskih centrov.
Slovenščine se bom učil po korakih. Zaenkrat lahko, tako kot Adam, stvari pokažem in jih imenujem: drevo, stol, pes, deklica, nisem pa jih sposoben v povsem smiselni obliki spraviti v kompleksen stavek.
Nekaj pa bi vendarle rad prispeval k jeziku okolja, kjer živim; rad bi vcepil virus, ki bi spremenil odnos Slovencev do lastnega jezika, za katerega bi si želel, da bi postal bolj humoren, igriv, lahkotnejši, ne tako slovesen in težak. Če bo kaj preživelo na tem ozemlju, bo to slovenski jezik; ne vem, če bo preživela slovenska država, toda jezik bo gotovo obstal. Mislim, da se zato na njegove okope ni treba postaviti s smrtno resnostjo.
V zvezi z značajem slovenskega naroda si ob neki priložnosti izjavil, da »ni jasno, ali Slovenci jedo potico, ker jim je všeč, ali zato, ker je njihova nacionalna specialiteta«. Vprašam te, ali Mehičani jedo tortilje in pijejo tekilo zaradi domoljubja ali zaradi čaščenja device Marije iz Guadalupe.Mislim, da gre tudi pri nas za nekaj podobnega, čeprav je to zelo težko zagotovo reči. Mislim, da je pri uživanju Mehičana v jedači in pijači precej nacionalistične arogance, ki je skorajda »obvezna«. Pred nekaj leti, ko sem bil na obisku v Mehiki, smo imeli družinsko kosilo pri moji sestri. Na vrtu je bila miza, obložena z najrazličnejšimi nacionalnimi jedmi, ki so si jih gostje sami postregli. Ob meni je bil stric, ki je ob pogledu na mojo skromno porcijo na krožniku resnobno pripomnil: »Dobro si postrezi, saj sem prepričan, da v krajih, kjer živiš, ne boš našel tako dobre hrane, kot jo imamo mi.«
Ukvarjaš se tudi z gledališčem, kot mentor, igralec, režiser in pisec dramskih besedil. V Ljubljani imaš svoj studio, Pocket Teater Studio, za razvoj tako imenovanega neodvisnega intimnega gledališča. Teater se je na novo izumil in se preporodil pod udarcem domišljije za preživetje v težkih časih. Ali meniš, da je ta novi format alternativa v dramski umetnosti v svetu, ki je čedalje bolj prežet in nasičen z digitalno komunikacijo, in sistem vrednot napaden s potrošništvom in podobami?Mislim, da je intimno gledališče nedvomno ena od alternativ temu bombardiranju, o katerem govoriš. Že nekaj desetletij se gledališče spektakla skuša spopadati z vrtincem vizualnega bombardiranja, kar se mi sicer zdi zelo dobro. Vseeno pa mislim, da gledališče to bitko izgublja, ker zaradi svoje efemernosti in pogojenosti z naključjem v zameno ne ponuja nobene druge vrednosti. V nasprotju s spektaklom intimno gledališče lahko ponudi skorajda telesni odnos z dogodkom. To je nekaj, česar film ne more doseči, navkljub novim tehnologijam in vključevanju novih dimenzij na filmsko platno.
Neodvisno je nekaj, kar je bistvenega pomena za vse, kar počnem, toda tega vprašanja na tem mestu ne moreva poglobiti. Želim povedati le, da bi bilo pomembno poslanstvo v Sloveniji osvoboditi umetniško izražanje, ga iztrgati iz rok mandarinov kulture. Umetniki v Sloveniji se pogosteje prelevijo v strokovnjake za razpise kot pa v virtuoze v svoji veščini; bolje so usposobljeni za pogajanja z državnimi institucijami in s sistemom subvencij kot za artikuliranje inteligentnega diskurza, ki bi ga razumelo tudi občinstvo. Tako so ljudje pogosto primorani gledati stvaritve tistih, ki so izurjeni v prilagajanju posebnemu dvoru za podeljevanje javnih sredstev, prej kot onih, ki svoje delo res dobro opravljajo.
Ali verjameš, da bi slovensko gledališče lahko preživelo brez državne podpore?Prepričan sem, da tako kot sta v Sloveniji gledališče in nasploh umetnost zastavljena, brez državne podpore ne bi preživela niti dva meseca; verjamem pa tudi, da bi preživela na neki drugačen način, in zelo zanimivo bi bilo videti, na kakšen. Vsekakor ne mislim, da bi morali zaiti v neke skrajnosti, državna podpora kulturi mora obstajati, a tudi vzpodbude novim generacijam za ustvarjanje novih platform in shem. Problem je, da kultura v enakih pogojih uspeva že zelo dolgo časa. Mladi so razdeljeni med tiste, ki želijo prodreti v privilegirane kroge, in tiste, ki se izselijo. Ali se tebi ne zdi presenetljivo, da se v tisku, gledališču in drugih kulturnih ustanovah še vedno govori o mladosti: Mladina, Mladinsko, Mladinska, in da je prav mladosti v teh institucijah najmanj. Meni se zdi to prava komedija.
Ali to, kar živimo danes v Evropi, sodi v magični ali v tragični realizem? Te skrbi?Ljudje me pogosto sprašujejo, ali se bom vrnil v Mehiko, zdaj ko sta Slovenija in Evropa v krizi. Ne vedo, da sem vse svoje življenje živel v državah v krizi. Ravno ko sem dosegel starost, ki se ji reče produktivna leta, so se za mehiškim gospodarskim čudežem uradno zaprla vrata. Ne znam živeti drugače. Zelo kratek čas v devetdesetih letih sem bil priča majhnemu gospodarskemu razcvetu in rasti, ki sem ju ujel ob vrnitvi iz tujine. Precej klavrn spomin imam na te čase; vsak se je želel zavihteti na platformo dobička, ne da bi karkoli zgradil, postavil, vsaj ne ničesar, kar ne bi bilo dobičkonosno. Ne, hvala, raje imam krizo.
A problem kriz je v tem, da so zelo prikladen teren za uspevanje radikalnih struj. Ljudi zajame strah in hitro padejo v objem nacionalističnih teženj in pretirane zaščite svojega, kar se je v zgodovini že izkazalo za katastrofalno.
Mislim, da je to, s čimer se Evropa sooča danes, res tragični realizem. Ob vseh težavah, s katerimi se spopada, se mora v svojih prizadevanjih soočiti žal tudi z izobraženim slojem, ki je odraščal prekomerno zaščiten in »razvajen«, kot temu rečemo pri nas; s čim takim Evropa še ni imela opravka v zadnjih stotih letih. Ganljivo je videti, koliko ljudi pomaga v trenutni emigrantski krizi, toda občutek imam, da bi bili mnogi prav tako zmožni zbrcati sirskega dečka, če bi se ta le poskušal dotakniti njihovega iphona6s.
Če se bo trenutno stanje zaostrilo, ne vem, ali bo ta sloj mladih sploh znal ubraniti tisto dobro, ki so ga kot dediščino prejeli s tradicijo. Mislim, da bi zato morali mi ustanoviti zvezo neevropskih priseljencev za obrambo najboljših evropskih vrednot. Kot barbarski vojaki, ki so antični Rim ubranili pred uničenjem.
Ali je tvoja zbirka esejev slovenska knjiga?Zame je, absolutno. O tem nimam niti najmanjšega dvoma, čeprav vem, da je bralci ne bodo imeli za slovensko. V mojem primeru jih namreč nagovarja pisava, ki ji je glas posodila moja prevajalka in življenjska sopotnica, Mojca Medvedšek. Pišem z zavestjo, da bom preveden in bran v slovenskem jeziku. A moj prvotni namen je bil objaviti knjigo v tem prostoru, objava v španščini je drugotnega pomena in bo zahtevala tudi nekaj prirejanja. Zavedam se, da slovenska kulturna politika ne bo enakega mnenja kot jaz, kar se mi zdi prav tako čisto v redu. Ta knjiga esejev bo tako srečno živela v limbu dveh nacionalnosti…
