Britanski poslanci so z veliko večino 174 glasov vladi prižgali zeleno luč za razširitev bombardiranja samooklicane Islamske države iz Iraka na Sirijo. Samo nekaj ur po glasovanju, ki je bilo ob pol enajstih zvečer, so prva britanska letala bombardirala naftna polja na vzhodu Sirije, ki so pod nadzorom tako imenovane Islamske države.
Za je glasovalo 397 poslancev, med njimi 66 laburistov, čeprav je vodja laburistične stranke Jeremy Corbyn poslance pozval, naj glasujejo proti. Proti je glasovalo 223 poslancev, med njimi 152 laburistov in sedem konservativcev. Poslanci škotske nacionalne stranke SNP so enotno glasovali proti širitvi napadov. Zagovorniki in nasprotniki bombardiranja so v več kot deseturni razpravi odločno in pogosto zelo čustveno zagovarjali svoj prav. Padale so zgodovinske primerjave in najostrejše obtožbe Islamske države: zlo, kult smrti, verski fašizem.
Ne pozabite na Afganistan
Laburistična poslanka Ruth Smeeth, ki se je postavila na vladno stran, je dejala, da imata njena država in stranka ponosno zgodovino postavljanja proti tiraniji, ki se je začela s postavitvijo proti fašizmu v tridesetih letih prejšnjega stoletja: »Kot liberalna demokracija se Britanija mora postaviti proti verskemu fašizmu.« Vodja poslancev SNP Angus Robertson je kolege v vseh strankah pozval, naj ne prezrejo naukov iz Afganistana, Iraka in Libije: »Ne ponavljajmo napak iz preteklosti, ne prižgimo zelene luči vojaški akciji brez vseobsežnega in verodostojnega načrta za zmago v miru.« Nasprotnike bombardiranja je najbolj skrbelo pomanjkanje pravih načrtov za čas po porazu Islamske države in civilne žrtve bombardiranja. Konservativni premier David Cameron, ki najbolj poudarja, da gre za samoobrambno dejanje, ki bo povečalo varnost Britanije, je v razpravi povedal malo novega in se med razpravo ni kdo ve koliko izpostavljal. V veliki meri zato, ker je bil pod velikim pritiskom vrste poslancev, ki so kot Jeremy Corbyn na začetku razprave od premierja zahtevali opravičilo, ker je dan pred razpravo za nasprotnike bombardiranja uporabil besede »Jeremy Corbyn in skupina terorističnih simpatizerjev«, a ga niso dobili.
Spodnašanje Corbyna
Poslanski dom britanskega parlamenta je bil v sredo zvečer malo pred pol enajsto zvečer in pred glasovanjem prizorišče enega izmed najnenavadnejših prizorov v povojni zgodovini. Konservativni poslanci so navdušeno ploskali članu laburistične vlade v senci… kot bi ploskali Cameronovi veliki politični zmagi. Ploskali so Hilaryju Bennu, odličnemu govorcu, ki je imel besedo predzadnji in odločneje kot kdor koli drug podprl bombardiranje. Tudi on je islamski kalifat razglasil za fašiste, ki morajo biti poraženi. Proti njim je treba nastopiti enako, kot so se socialisti in sindikalisti proti Francu in kot so se vsi britanski poslanci proti Hitlerju in Mussoliniju. Resni levičarski vodja laburistov Jeremy Corbyn je bil med Bennovim govorom še bolj resen. In mrk. Kako ne bi bil. Bennov oče, legendarni pokojni laburistični poslanec in minister, levičar starega kova in pacifist, ki se je odpovedal aristokratskemu naslovu, Tony Benn, je bil v mladih poslanskih letih Corbynov vzornik. Sin njegovega vzornika, Hilary Benn pa je podprl vlado političnih tekmecev. S povsem nasprotnim mnenjem, kot ga je zagovarjal njegov šef Corbyn, je bolj kot kdaj prej Benn razkril svoje šefovske ambicije in naskok na Corbynov stolček. Nemogoče se je znebiti vtisa, da je bilo glasovanje vrste laburističnih poslancev za bombardiranje tudi glasovanje proti Corbynu.
