Enigma, kako in kdaj se je Glaser, eden ključnih členov omrežja Probanka-Perutnina, ki je obvladovalo kapitalske sisteme vzhodne Slovenije in pomagalo financirati številne menedžerske odkupe, »povohal« z ruskimi oligarhi, ki jim je pot v Slovenijo odprla SDS, ostaja nerešena. Po eni od razlag je Glaserja z Rusi povezal skupni prijatelj in odvetnik Aleš Rojs. Gre za eno najvplivnejših oseb iz domačega poslovnega zakulisja in domala edinega »preživelega« igralca iz slovenskega dela afere Hypo, ki zdaj vrata v Slovenijo odpira tudi Bank of America Merrill Lynch, glavnemu kupcu nasedlih terjatev od slabe banke. Zagotovo je Ruse in Glaserja združil tudi skupni interes. Družina Zubicki, ki obvladuje skupino Koks, se prek SIJ v zadnjih mesecih širi po Sloveniji. Postala je lastnica Sistemske tehnike in naskakovala Litostroj Jeklo. Priložnost je zaznala tudi v Perutnini, ki ustvari 26 milijonov evrov denarnega toka iz poslovanja na leto. In spet smo pri Rojsu: pri dveh družbah, ki sta se znašli na muhi SIJ, je (bila) ključni deležnik prav slaba banka.
Spet druga zgodba je Glaser. Če je temu mogoče priznati, da je Perutnino Ptuj z vidika poslovanja uspešno krmaril mimo čeri krize, je bilo drugače na privatizacijski fronti. Glaserjev imperij je po sesutju Kordeževega Merkurja, s katerim se je lastniško prepletel, in propadu mreže okrog Probanke, ki mu je ščitila hrbet, ostal brez obrambnih okopov. Mož, ki velja za enega od pionirjev privatizacije prek delniških parkirišč in s tem povezanih manevrov, se je znašel v novi vlogi. Če je imel še pred dvema letoma velike načrte tudi zunaj kroga Perutnine (Vzajemna), se je letos dokončno znašel v defenzivi. Finančno »prekratek«, pod vse večjim pritiskom bank, države in revizorjev. Zdaj je Glaser očitno izgubil tudi svojo avro nedotakljivosti. Kot zadnjega iz verige padlih kapitalskih mogotcev, s katerimi je posloval, so ga obiskali kriminalisti. Torej prav tisti del represivnega aparata, ki naj bi ga po urbani legendi »nadzoroval« prek člana uprave Milana Čuša, nekdanjega šefa mariborske policijske uprave.
Prihodnji tedni bodo verjetno dokončno razkrili, ali gre pri včerajšnjem javnem »poku« med Rusi in Glaserjem za panično reševanje lastne kože v vrstah jeklarjev ali morda še za enega v vrsti navideznih manevrov. Tudi predčasni odhod pa za »kralja perutnine« še zdaleč ne bi pomenil poraza. Ravno nasprotno, zdi se, da se je Glaser, ki se približuje sedemdesetemu letu, nanj že vnaprej pripravil. V SIJ so mu namreč omogočili zajetno odpravnino – poleg dveh ducatov plač očitno še »premijo« pri ruskem prevzemu Perutnine, ki je zdaj pod drobnogledom kriminalistov.
A za Glaserja je še pomembneje, da novi lastnik Perutnine skoraj zagotovo ne bo imel interesa brskati po njegovih preteklih poslih. Tudi zaradi tega jo je v vsakem primeru odnesel precej bolje kot njegovi dolgoletni tranzicijski partnerji. Če so Romana Pajenk, Bine Kordež in Boško Šrot pristali na sodiščih ali celo v zaporu, si Glaser leta 2015 še vedno ureja lastniško strukturo svojega imperija.
