Maja lani sta se v poslanski skupini nepovezanih poslancev, ki je nastala po razpadu Pozitivne Slovenije, nenapovedano oglasili dve osebi. Zgolj ustno sta pojasnili, da prihajata v imenu Aha Mure oziroma solastnice družbe Mojce Lukančič. Obiskovalca sta se na vse pretege trudila pregovoriti navzoče poslance, naj prepričajo tedanjo premierko Alenko Bratušek, da prepreči stečaj Aha Mure. Po njuni zamisli naj bi Bratuškova vplivala na aktivnosti davčne uprave, ki bi murskosoboško sodišče odvrnile od začetka postopka stečaja družbe. Če tega premierka ne bi naredila, sta obiskovalca tedaj nastajajoči stranki ZaAB napovedovala temno prihodnost. V poslanski skupini, ki jo je vodil Jani Möderndorfer, so omenjeni obisk ocenili kot nedovoljeno lobiranje in ga prijavili komisiji za preprečevanje korupcije (KPK).
Službenih prostorov se izognejo
Čeprav naj bi bilo po prepričanju poznavalcev spornih primerov lobiranja precej, se funkcionarji in javni uslužbenci za njihovo prijavo le redko odločijo. Tako sta bili letos le dve tovrstni prijavi, osem postopkov pa je KPK uvedla na lastno pobudo. Lani so bile tri prijave in trije postopki na pobudo komisije, leto prej pa šest prijav in dve pobudi KPK. In kakšen je bil njihov izkupiček? V letu 2013 je bil uveden en postopek o prekršku, v katerem je bilo izdano opozorilo, lani pa trije postopki o prekršku, ki so se končali z eno odločbo in dvema pisnima opozoriloma. Letošnji postopki še niso končani.
Po leta 2010 spremenjenem zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije se morajo lobisti – razen izjem – registrirati pri KPK, lobiranci (funkcionarji in javni uslužbenci) pa morajo o vsakem lobističnem stiku komisijo obvestiti v treh dneh. A je iz razpredelnice prijavljenih stikov razvidno, da se registrirani lobisti po parlamentu in ministrstvih zelo malo gibljejo. Veliko več pa je tako imenovanih izjem, ko so funkcionarje obiskali zaposleni oziroma zakoniti zastopniki interesnih organizacij. Od 882 lobističnih stikov v lanskem letu so namreč registrirani lobisti sodelovali zgolj pri 21 pogovorih. Poznavalci politike in lobističnega dogajanja poudarjajo, da so se »pravi« lobisti tudi v preteklosti najraje izognili službenih prostorov ter se s funkcionarji in javnimi uslužbenci poskušali sestajati drugje. Po uveljavitvi obveznega prijavljanja lobističnih stikov protikorupcijski komisiji, česar se po prepričanju naših sogovornikov funkcionarji in javni uslužbenci vsaj pri obiskih registriranih lobistov v njihovih službenih prostorih dosledno držijo, pa so »pravi« lobisti pri vzpostavljanju stikov zunaj parlamenta in ministrstev še bolj inovativni. Lobističnih srečanj ob kavi ali kosilu namreč funkcionarji praviloma ne prijavljajo – razen če jih pri njih zalotijo. Prav tako naši sogovorniki predvidevajo, da se profesionalni lobisti v zadnjem času (še) pogosteje obračajo na politike, ki jim lobističnih stikov protikorupcijski komisiji ni treba sporočati – na primer na generalne sekretarje strank, ki imajo na dogajanje v izvršni in zakonodajni veji oblasti velik vpliv.
K Aleksandru Kešeljeviću,ne k Simoni Kustec Lipicer
V lobističnih vrstah je tudi mogoče slišati, da so za profesionalne lobiste bolj zanimivi vladni funkcionarji in javni uslužbenci kot pa poslanci. »V parlament hodijo lobirat v glavnem amaterji. Če hočeš nekaj doseči na področju gospodarstva, greš k premierjevemu svetovalcu Aleksandru Kešeljeviću in ne k poslanki Simoni Kustec Lipicer,« je dejal eden od naših sogovornikov. In dodal, da so pri vplivanju na posamezne postopke pogosto učinkovitejši stiki z javnimi uslužbenci na ministrstvu, na primer z generalnim direktorjem direktorata, kot pa z ministrom. Če gre za vprašanje delitve denarja, pa so seveda pravi naslov ministri. Z lobiranjem pri uslužbencu premierjevega kabineta je tako na primer poskušalo svoje interese – sodelovanje kitajskih podjetij pri privatizaciji Luke Koper – v začetku leta uveljaviti tudi podjetje Swiss International Marketing. Pogovoru njihovega predstavnika z vladnim uslužbencem je prisostvoval tudi direktor podjetja Neuroagencija Igor Vlačič (ni registriran lobist), ki je bil vez med obema stranema.
V parlamentu so v zadnjem letu lobirali predvsem predstavniki raznih združenj, društev, zbornic, sindikatov... »Kljuke so si podajali predvsem dimnikarji,« je mogoče slišati v več poslanskih skupinah. Ti namreč nasprotujejo ukinitvi koncesijskega sistema po načelu en dimnikar za eno območje. V parlament so prihajali v okviru različnih cehovskih združenj in najavljali različne teme. »Pred časom smo dobili zaprosilo za sestanek na temo čisto okolje, ko smo prišli na srečanje, pa so nas čakali – dimnikarji,« so nam svoje takratno presenečenje opisali v poslanski skupini DeSUS. Očitno pa je bilo lobiranje dimnikarjev uspešno: vlada je namreč včeraj še za eno leto podaljšala njihov monopol.
