Najpogosteje se omenja dodatno znižanje trenutne -0,2-odstotne depozitne mere za dodatnih 20 bazičnih točk, časovno podaljšanje in tudi do 20 milijard evrov višje mesečne odkupe v okviru programa kvantitativnega sproščanja, opustitev kapitalskega ključa pri izbiri odkupovanih obveznic in tudi kakšne manj predvidljive poteze. Dejansko se je kasneje izkazalo, da so najavljeni dodatni ukrepi razočarali vlagatelje, saj so tako delniški kot obvezniški trgi med govorom predsednika ECB precej upadli. Slednji namreč ni najavil povišanja odkupov, niti spremembe pri kapitalskem ključu, temveč zgolj podaljšanje programa kvantitativnega sproščanja do marca 2017 in znižanje depozitne mere za 10 bazičnih točk na -0,3 odstotka.
Pričakovanja, da bo ameriška centralna banka (FED) dvignila ključne obrestne mere, se še vedno zadržujejo na precej visokih nivojih. Trg terminskih pogodb trenutno ocenjuje 74-odstotno verjetnost dviga na naslednjem srečanju sredi tega meseca. K temu dodatno prispeva tudi predsednica FED Janet Yellen, ki meni, da je ekonomija ZDA v relativno dobri kondiciji in kot takšna odporna na dvig ključne obrestne mere. Reakcija na finančnih trgih bo, oziraje se na omenjene ukrepe, precej odvisna od odklona dejansko sprejetih odločitev in pričakovanj vlagateljev. Poleg tega bo reakcija odvisna tudi od tega, koliko so pričakovanja glede sprejetih odločitev že vsebovana v cenah instrumentov. Mnenja glede tega so si precej različna.
Če se pogleda v zgodovino, kaj se je dogajalo z 10-letnimi ameriškimi državnimi obveznicami ob prejšnjih dvigih ključne obrestne mere s strani FED, ugotovimo, da je bilo najvišje zvišanje njihovih zahtevanih donosnosti v 12-mesečnem obdobju zabeleženo leta 1983, ko so se dvignile za okrog 280 bazičnih točk. Sicer je povprečen dvig njihovih zahtevanih donosnosti znašal za zadnjih sedem porastov ključne obrestne mere FED 116 bazičnih točk v prihodnjem 12-mesečnem obdobju. Po drugi strani so cene delnic po svetu, merjeno v ameriških dolarjih, v 12-mesečnem obdobju po dvigu v povprečju porastle za slabih deset odstotkov. Najbolj negativno so odreagirale ob dvigu leta 1994, saj so upadle za okrog sedem odstotkov. Res pa je, da so ameriške delnice v večini primerov zaostajale za delnicami ostalih držav. Na mestu je omemba, da imamo tokrat precej specifično geopolitično okolje, kjer se tveganje v tem trenutku še zvišuje, cene surovin so v povprečju pod nivoji iz zadnje globalne ekonomske in finančne krize v letu 2008. To otežuje predvsem položaj držav izvoznic surovin in podjetij iz te panoge, še posebej, če so slednja zadolžena v ameriškem dolarju, ki v zadnjem času še pridobiva vrednost. Poleg tega so največje svetovne države večinoma tudi, zgodovinsko gledano, visoko zadolžene. Vse skupaj pridobi pomen tudi iz vidika večje prepletenosti trgovine med državami in dejstvu, da bo restriktivnejšo monetarno politiko vodila ustanova največje svetovne ekonomije, torej FED. Če se izkaže, da je ameriška ekonomija dejansko odporna na višje obrestne mere, kot trdi predsednica FED, bo to pozitiven znak ne samo za ameriške, ampak tudi za gospodarstva in delnice preostalih držav po svetu.
