Se spomnite, kdaj ste nazadnje napisali neformalno sporočilo in pri tem niste uporabili nobenega dodatnega simbola, kot je denimo smeško? Teh priložnosti je čedalje manj. Vse pa se je začelo, ko so na oglasni tabli univerze Carnegie Mellon pred 33 leti objavili obvestilo o nevarnem razlitju živega srebra. Šlo je sicer za šalo, vendar je sporočilo zvenelo povsem resno. Da bi pomiril razburjenje na univerzi, se je takrat v razgreto debato vključil tudi profesor informatike Scott Fahlman in za šaljive objave predlagal zaporedje znakov :-). Nastal je prvi digitalni emotikon. Vse drugo je internetna zgodovina. Smeško in njegova žalostna različica sta se bliskovito razširila in postala stalnica spletnega in mobilnega komuniciranja. Še toliko bolj, ko jih je konec 90. let Japonec Shigetaka Kurita nadgradil in izumil emoji.

Emotikoni namesto obrazne mimike

Kurita je bil takrat zaposlen pri enem od glavnih japonskih mobilnih operaterjev Docomo. Zadolžili so ga, da razišče možnosti za zasnovo nove mobilne platforme. Ker pa so bile takratne zmogljivosti mobilnega interneta še precej omejene, možnosti za razvoj vizualno privlačnih vsebin ni bilo veliko. Poleg tega je Microsoft ravno takrat ponudil Windows 95 in elektronska sporočila so postajala vse bolj priljubljen del komuniciranja.

Ta intenziven tehnološki premik je hkrati povzročal preglavice Japoncem, ki dnevno uporabljajo razne vljudnostne fraze, iz spletne komunikacije pa ni bilo mogoče razbrati tona oziroma konteksta sporočil. Takrat se je Kuritu posvetila ideja, da bi pri tem lahko uporabil indikatorje razpoloženja oziroma okoliščin. Tako so nastali emojiji – japonska sestavljanka slike »e« in razpoloženja »moji«. Pri tem je izhajal iz japonske pisave kanji, ki za določene besede uporablja posamezne simbole. Če emotikoni izražajo obrazno razpoloženje, so emojiji prav to, hkrati pa vključujejo še ogromno drugih simbolov, kot so denimo steklenica vina, dlan, avtomobil ipd. Z njihovim združevanjem lahko sestavljamo tudi stavke.

Od Japonske prek iphona v svet

Podjetje Docomo je njegove simbole s pridom izrabilo v svojih platformah in za potrebe oglaševanja. Kar so Japonci množično uporabljali že dobro desetletje, je čez lužo množično priromalo šele leta 2011 – po zaslugi iphona. Njegov operacijski sistem ios 5 je namreč takrat za globalni trg vključil uporabo emojijev, kmalu je podobno storil tudi konkurenčni operacijski sistem android.

Odkar so na družbenem omrežju twitter leta 2014 uvedli uporabo emojijev, je njihova raba še toliko bolj poskočila. Sodeč po zadnjih podatkih se na omenjenem omrežju najpogosteje uporablja smeško, ki joka od veselja, uporabniki pa ga v svojih sporočilih uporabijo večstomilijonkrat na dan. Celo svetovno znana družba Oxford Dictionaries, ki izdaja slovarje, je za besedo leta 2015 izbrala omenjeni emoji, kar je popolnoma bizarno, saj sploh ne gre za besedo. Kot pojasnjujejo na svojem blogu, obstaja popolnoma utemeljen razlog za tako odločitev. Kot zgled ponujajo besedo buzz, ki opisuje brenčanje čebele. Tu gre, prav tako kot pri emojijih, za slikovitost besede.

Živi jezik

Nekateri emojije opisujejo kot prvi pravi globalni jezik. Ta jezik je vsekakor živ, saj se nabor novih emojijev konstantno povečuje, a je hkrati striktno pod nadzorom. Nad tem namreč bedi nepridobitna organizacija The Unicode Consortium, ki razvija standard za kodiranje znakov v računalništvu – to pomeni, da ta standard uporabljajo praktično vsa informacijska podjetja. Trenutno je na voljo 1281 univerzalnih emojijev, različne platforme komuniciranja pa omogočajo še dodatne različice.

Jezikoslovci se ne bodo strinjali s trditvijo, da so emojiji nov jezik, saj ti nimajo slovnice in vseh drugih potrebnih zakonitosti jezika. Se pa v tem vseeno skriva nekaj resnice – na trgu obstaja knjiga Emoji Dick, ki je v celoti napisana z emojiji. Z njimi so tudi že ubesedili skladbo Beyonce Drunk in Love in se zdi povsem razumljiva :).